Literarni Val

Biti ptica brez neba,
biti pot ki je zašla,
biti topel kakor mraz,
tako hudo je biti jaz!
Biti zvezda brez noči,
biti mrtvec ki živi,
biti bled objokan obraz,
tako hudo je biti jaz!
Biti pesem brez melodije,
biti sonce ki ne sije,
biti tih,neuslišan glas,
tako hudo je biti jaz!
Biti veselje brez smeha,
biti svetnik poln greha,
biti ljubezen brez srca,
LE ŠE ŽALOST ME POZNA:(

Moje sonce več ne sije!

Posloviti sva se morala,
ker ti usoda ni prizanesla.
Ker te ni, zelo boli!
Povej srce, ki krvaviš:
"Ali kdaj ozdraviš?"
Sedaj dneve in noči sanjam o sreči, ki je več ni.
Pravil si - ne obupuj! Ne ostaneš sama!
Puščam ti ljubezen svojo iz srca in spomine,
da bila skupaj srečna sva.

Dragi moj,
srce sedaj mi otožno bije, ker te ni.
Iščem tvoje iskrive oči
izgubljene med zvezdami.
Iščem tvoje tople objeme
v soncu izgubljene.
Zvezda se utrnila je
mi želje ni izpolnila.
Moje sonce več ne

Ljubi me fantov pet

Ljubi me fantov pet,
vsak za svojo hoče me imet.
Pet fantov, pet ljubezni,
v moje srce si želi.

Prvi je pravi mamin sinček,
zasanjan z romantiko prevzet.

Drugi zame naredil bi vse,
zna pa le lagati se.

Tretji računalniško obdarjen,
le oblastniški karakter ima.

Četrti je poln skrivnosti,
prišlo na dan je, da več sam ni.

Peti, mm lepotec, pravi Don Juan,
pa ljubil bi le en dan.

Minila so me tista nora leta,
ko za fanti sem norela
in ljubiti jih želela.
Sedaj kar tako srca ne dam,
na vse sladke besede se le

Karantena

V bolnišnici na robu mesta H. je bil pravi preplah. Znašli so se v karanteni. Pojavil se je bolnik, ki se je pravkar vrnil s Tajske. Sumijo na nevaren virus gripe. Bolnišnica je zastražena. V njo prihajajo vedno novi potniki letala, v katerem je bil bolnik. Na srečo pomagajo zdravila, ki so jih odkrili pred časom. Toda potnik, ki je sedel poleg okuženega, ne reagira na zdravila in je v kritičnem stanju. Ostale so preventivno cepili, a ostati morajo v karanteni 14 dni skupaj s svojci. Vsi so prišli na poziv preko radia, televizije in ostalih medijev. Ne morejo pa najti človeka, …

V objemu nirvane
/nežna zgodba za pester dan…/

Mari je hodila po gozdu in poslušala šelestenje listja in ptičje petje. Uživala je v tišini in zvokih poletnega gozda. Premišljevala je, kot že tolikokrat doslej o svojih sanjah. Utrujena se je ustavila na z mahom poraščenem gozdnem robu in se zastrmela v nebo…
Nehote jo je zmanjkalo in zaspala je v čaroben sen… princ na črnem konju jo je odpeljal v nebesa…
Začutilo je nežen dih na svojem licu. V rokah je imela nekaj trdega, a kot svila nežnega, mehkega, a čvrstega. Bilo je tako ugodno, da si ni upala odpreti oči. Sanje, kot da so resnica. …

Veliko si tu in malo si daleč,
včasih te ne prepoznam.
Zavita v meglo klečeplazim,
nato te v jutru spet spoznam.

Veliko si tu in malo si daleč,
ko gledam s prsti na očeh.
Zavonjam te ko v snegu gazim
okusim kdaj te na zobeh.

Nato izgineš,
znova vzideš,
vrtinčiš se kot cvetni prah.
Povsod po nebu se razliješ,
še tu si a te ni.
Si zrak.

Slepo sem padla
na betonska tla
spet znova,
znova, spet.
Padla sem.
Pod težo gravitacije,
verjamem,
težko me je ujet.
Padla sem.
Spet znova,
znova, spet.
Sedaj razumem
brez kril je pač težko letet.

In včasih padem še,
ko dan je za znoret.

Potiho prosim te,
da prideš me objet.

A zdaj ko padam,
padam kot v vesolju,
bolj tu in tam lebdim.

In zdaj ko padam
padam z glasom v tenorju,
se padcev ne bojim.

[center]

Sanje v živo:

Zjutraj me zbudi rahel , nežen dih na vratu. Na hrbtu občutim tvoje telo, tvojo kožo in tvojega svilenega junaka, ki vedno bolj raste in se krepi. Tvoje roke na mojih prsih, me nežno stiskajo k sebi. Tvoje telo mi brez besed pove cel kup nežnih, sladkih besed, …Potem mi ga daruješ v mojo nežno, vlažno, nate čakajočo notranjost. Tvoja svila nežno ob moji drsi, se prepleta z njo, vedno hitreja utripa v meni, še, še, šeee, ah, še, še,šeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee…Potem se vroče izlije v mene. Svoj sok, nebeško mano brizgne v mene. Vzamem ga za prvo hrano. Potem obrnem se k tebi. …

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade

/ nadaljevanje Tihe vode /

Toni, ki ga je siva miška iz njegovega razreda, Ivi, tako presenetila in ponižala ob zadnjem srečanju, pa vendar po svoje osrečila, je zaman gledal po ulici gor in dol, nje ni bilo nikjer… bil je obupan. 'Morda pa stanuje v kateri od bližnjih hiš' je pomislil. Zaželel si je, da bi šel od hiše do hiše in jo iskal.
'Kaj pa če je poročena in ima drugi priimek', je bil že ves nesrečen. Sicer pa se ni mogel spomniti niti njenega priimka, verjetno ga ni niti nikoli vedel…

»O Toni, kaj je pa s tabo, saj si ves bled in treseš se …

Literarni Val - Dobrodošli v svet slovenske poezije in proze...