Slepo sem padla
na betonska tla
spet znova,
znova, spet.
Padla sem.
Pod težo gravitacije,
verjamem,
težko me je ujet.
Padla sem.
Spet znova,
znova, spet.
Sedaj razumem
brez kril je pač težko letet.
In včasih padem še,
ko dan je za znoret.
Potiho prosim te,
da prideš me objet.
A zdaj ko padam,
padam kot v vesolju,
bolj tu in tam lebdim.
In zdaj ko padam
padam z glasom v tenorju,
se padcev ne bojim.
[center]