Vsak zadnji petek v mesecu se dobimo tri ali štiri dečve in gremo na kavo. Seveda so to tudi dokaj blaženi trenutki, ko se srca odprejo in ko se, če tako nanese, iz njih izlije vse tisto, kar lahko razumejo le najboljše in najbolj razumevajoče prijateljice.
Tokrat je prisedla tudi Tamara, ki je nova in še nismo povsem prepričane, ji lahko zaupamo ali ne. Številni pomisleki so kaj hitro izginili, ko smo ugotovile, da ve marsikaj, o čemer se nam ni niti sanjalo.
Naravo in vse, kar se v njej dogaja, je imela v malem prstu., Ko je ugotovila, da je pritegnila našo pozornost, se je za spoznanje vzravnala, izprsila (dobesedno) in se s pogledom sprehodila od ene do druge. To si je, mimogrede, lahko privoščila, saj me merimo komaj kaj nad 160 centimetri, ona pa jih ima vsaj 25 več.
»Ne, drage gospe, danes nihče več ne meša smrekovih vršičkov s sladkorjem. To ni zdravo,« je odločno posegla vmes, ko smo se hvalile koliko kozarcev z vršički se nam že medi na okenskih policah.
Za trenutke smo utihnile in čakale, kaj bo sledilo.
»Med namesto sladkorja je stokrat boljši,« je zmagoslavno nadaljevala. Poučila nas je še, kako se naredi marmelada, ob tem smo družno povlekle iz torbic beležke in si pričele zapisovati vse, kar smo slišale. Saj veste, kako to je. Ko naletimo na pametnejše od sebe, je to potrebno priznati, če hočemo, da imamo od slišane učenosti tudi sami kaj koristi.
Z odprtimi usti smo strmele v njen obraz, ki ga maže z ognjičevo kremo, ki jo sama izdeluje.
»Se vam ne zdi, da je, kljub letom, ki jih imam, moja koža še zmeraj napeta in čvrsta?«
Z nemalo nevoščljivosti smo ji pritrdile.
»Namesto tonika uporabljam studenčnico, ne pade mi na pamet, da bi zaupala kozmetičnim izdelkom dvomljive kvalitete, ki jih najdemo na policah v trgovini,«je še naprej drezala v sveže rane skritih travm, ki so se vrtele okoli gub in gubic, ki jih prinašajo leta.
Povem vam, tudi kava, ki smo jo imele pred seboj, ni bila več to kot običajno. Imela je grenak priokus po izgubljenih priložnostih, do katerih pride, če smo preveč obremenjeni z delom, službo, družino, vremenom, politiko, kilogrami, sivimi lasmi in podobnim, kar pije kri domala vsaki ženski, ki ji je mar še za kaj drugega, ne le zase.
Pogovor smo počasi, a varno, speljale v vode, kjer smo bile bolj doma.
Partnerji, možje, ljubimci, sodelavci, sosedje so tista tema, ob kateri se ženske briljantno razumemo med seboj ne glede na socialni status, jezikovno ali narodnostno pripadnost, itd., itd.
Tudi tokrat je vsaka od nas znala spretno zaobiti svoj lastni prag, da se je zato lahko dlje časa pomudila na sosedovem zelniku.
Naneslo je tako, da se na tem področju ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vredno omembe, zato smo se raje osredotočile na ''nesreče pri delu'' v kuhinji. Sonce nam je prijetno sijalo v hrbte, natakar je bil sila ljubezniv in se je pridno smukal okoli nas, upajoč, da bo tisto popoldne kanil še marsikateri evro v njegov žep, gospod z brki, ki pa je sedel lučaj stran, za sosednjo mizo, pa nam je nenehno pošiljal pomenljive poglede, kimal in mežikal, kot bi želel flirtati kar z vsemi hkrati.
»Če vas napade želja po crkljanju, nikar se ji ne prepustite na dan, ko otroku obljubite, da boste skupaj z njim spekli torto,« je ponovno vzela vajeti v roke Tamara.
Punce smo začele mežikati, se suvati s komolci in pomenljivo migati z brado, češ, poglej jo, lisico, toliko je že stara, pa ji še gredo neumnosti po glavi.
Na pol se je dvignila in protestirala.
Ko smo se končno umirile, nam je razložila še podrobnosti:«Sinu sem obljubila, da mu za rojstni dan spečem torto. Že navsezgodaj me je prišel vleči iz postelje, a se mi res ni ljubilo. Potem se obrnem na drugo stran k Najdražjemu, se pokrijem z blazino, on pa, brez moje vednosti, odhlača v kuhinjo, iz omare potegne posodo v kateri mesim kruh, vanjo ubije vsa jajca, ki jih je našel v hladilniku, doda olje, sol, sladkor, moko, usposobi mešalec in se loti dela. Seveda so sestavine frčale na vse strani, polno jih je bilo na stropu, zavesah, omari in na tleh. Večja ko je bila norišnica, bolj je kratkohlačnik užival. Končno sta naju z možem hrup in otrokovo vriskanje le spravila izpod odeje. Na pragu kuhinje naju je skoraj kap. Večje svinjarije si sploh nisva mogla predstavljati. Sredi nje pa sin, veselo mljaskajoč, v laseh je imel jajčne beljake, nos potresen z moko, z zavihanimi rokavi pižame pa je veselo gnetel tisto malo, kar je še ostalo v skledi. Trikrat sem se ugriznila v jezik in mu nemudoma ustregla, ko je prosil, naj priklopim pečico, da se bo…hm.. torta čim prej spekla.«
In kaj je bilo potem?« rečemo brez diha.
Zasmejala se je.
»Bila je sicer trda kot kamen, a sin je rekel, da boljše ni še nikoli jedel.«
»Konec dober, vse dobro,« smo se zasmejale.
»Pravzaprav ne. Posledice jutranje lenobe so prišle na dan šele čez devet mesecev,« je dejala in preden smo dojele, je natakar prinesel na mizo kavo, ki nam jo je častil gospod z brki.Nauk zgodbe: tudi rojstnodnevna torta je lahko zelo odgovorna zato, da se rojevajo otroci.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
