Vedeti ali Biti

Nekdo je ugasnil luč,
ko sem sestopala v prostor...
negotovost je nasičila zrak,
tesnoba z izbrisom obzorja....

Svet šumov, je odklenil čas,
ki s svojim tik-tak je ukrivil prostor...
kje sem, s tujim glasom se vprašam,
zadoni moj sedmeri odmev.

Ne čutim tal, kaj je to, mar lebdim...
se oža prostor ali jaz rastem...ne..,
plavam v hruškastem temnem prostoru..
dotikam se sten..in da, rastem...zorim.

vse ožje postaja, visim na glavi...sem netopir..?
ven hočem...kričim...ven, ven, ven...
...je moj krik premaknil stene..?
..o gorje...izstiskajo me...stene so oživele..

Stiska...potiska...boli...nemo kričim..
v primežu agonije se izbriše spomin...
kdo sem...tulim množici neprijetnih dotikov...
Nežen glas, končno pove, da sem Maja...

Blagor mu, kdor je že bil, predno se je v ta svet rodil

Rojena svobodna v svet omejitev,
postala sem omejena...
Rojena v Večnosti, v, v čas ujeto strukturo,
postala sem minljiva....
Rojena v temi, da postanem luč...

Meje so kakor meč zarezale vame...
močno, boleče.., trgajoč meso iz kosti...
čigava je kri, ki je lila s teh ran,
čigavi sokovi življenja so gnojili to zemljo....

Čas me je ujel, kakor muho pajčevina...
me okoval v odvisno - straho-željno meso....
me bičal z udarci dvojnosti, da bi me naučil ljubiti.
Hvala.

TOKRAT SEM RDEČA

Rdečo obleko so mi dodelili...
ob izstopu iz Er-a, to pot.
Rdeč celofan, čez bleščečo svetilnost,
mi je določil moj rdeči značaj.

Tako zapleten vzorec, mi je Kloto napletla,
tako zelo dolgo nit določila Lahezis,
Atropos jo je zapečatila in me napotila...
..na to pot neizbežnosti...

Niti poljana pozabe izbrisala ni
ta grenki okus neizbranosti...
...sem res sama izbrala rdečo...
..če ja, sem popolnoma pozabila zakaj...

Sedaj tu v rdečem sedim in tuhtam...
..sem jo zares jaz izbrala...hotela skusiti odzive...
..v obuvalih tistih hoditi, ki sem nekoč jih sodila...
..ah, naslednjič izberem zlato in belo....

Dovolj je

Eone že vlagam in iščem zasluge,
nasilna žrtev všečnega pomilovanja...
samokontrola, samokultivacija, samoodrešenje......
bla, bla, bla, bla....

Premišljeno čakam...jaz, pajek v mreži
na svojo tolsto muho - željo; slepeč se da,
premišljenost ni manipulacija...
je le pravilna pozornost, čista zavest,popoln nadzor...bla, bla...

iracionalno racionaliziram, svobodno omejim,
postavljam definicije, katerim pravim modrosti,
sestavljam zakone, ki jih imenjujem nauki,
utemeljujem psihologizme z razodetjem.....
Dovolj je!

Mislijo...

Mislijo,
da je pogum tisti,
zaradi katerega izberem boj
a prisila je-za poskus spremembe.
Mislijo,
da je želja tista,
zaradi katere izberem izziv
a strah je-da se bo vse kar nadaljevalo.
Mislijo,
da sem debele kože,
ker se borim in izzivam
a resnica je-da jočem...
Sej drugega mi ne preostane.

VEGETERJANEC

Vege, praviš, da si? Zakaj le, te vprašujem?
Ponosno odkriješ, da ne le to,
da si pravi, pravcati veganec....
S čim torej se hraniš, če ne z Življenjem?

Davno nekoč je tvoj prednik,
na isti način dejal: 'nisem ljudožerec'.
Zakaj le, so so se čudili sovaščani,
s čim torej se hraniš, če ne z Življenjem?

V daljni prihodnosti, ki že je,
tvoji potomci šepečejo: 'sem na prani'.
V njih začudeno, očke vprašljivo zro,
S čim torej se hraniš, če ne z Življenjem?

Vege si praviš? Kaj pravzaprav to pomeni?
Da ne veš še, da Življenje je ENO
ali da ti ene Njegove oblike gredo
bolj v slast, kakor pa druge?

SAMOPOMEMBNOST

Sebe jemlješ preveč resno, človek....
ta, vkoreninjen občutek lastne pomembnosti,
ti ne pusti biti...

Na vse načine opravičuješ svoja dejanja,
kot bi edini na tem svetu bil,
ki se mu godi neznanska krivica....

Sebe jemlješ preveč resno človek....
tako prekleto pomemben si v lastnih očeh,
da niti veš ne - že davno pozabil si BITI....

PRIJATELJICA SMRT

Tebi, ki me spremljaš skozi to pot,
ki nemo pretehtaš vsak moj podvig,
Tebi, ki me iz končnosti v dokončnost pokličeš,
ko za to pride čas.....,
nate mislim, ki z menoj v meni hodiš.

Tebi prepevati pesem, se pravijo, ne spodobi.
A kaj o tvoji modrosti vedo, bežeč pred teboj?

Ti mi poveš, kako nepomembne skrbi naj odvržem,
ti podučiš me, katere to so - k bistvu me vodiš.
S teboj na levici je trden in lahek korak.
Ljuba sopotnica, nate lahko se zanesem,
zagotovo prideš, ko bo čas in odkleneš mi vrata...

VEDETI ALI BITI

Ko sem premagala dvom in lenobo,
so vzniknili demoni strahu...iz globočin moje vode..
različnih oblik in neštetih nagibov...
Sem se dolgo upirala, bežala in ignorirala...
dokler se nisem naučila zaupati v Luč..

Prekratek trenutek, mi je sijala, ko jo je ogenj zasenčil...
teh strasti nisem poznala, ki so iz mene privrele nadme..
žgale so, lizale, silile in gonile...do onemoglosti...
..moje malo romantično srce...do roba brezumlja..
dokler nisem pristala na odpoved...

Nevednosti nisem premagala...,
šele zdaj se zares soočam z njo...
težnja po 'vedeti' je težavna reč... ah kako nepotrebna...
mikavna, svetlikajoča se moč, ki te oropa predanosti..
že zdaj vem, ne bom jedla z drevesa spoznanja.

Vladati?

Kar hočeš izrabiti,
moraš nadzorovati,
ne hraniti.

Uspešno vladati pomeni,
vladati kruto, z močjo,
ne radodarno.

In ti nežni cvet...
..o usmiljenju poješ,
o predanosti učiš...

Vladati z ljubeznijo želiš,
a veš za pravilo sveta,
take šicnejo od daleč...

Zato le pesmi poj,
z veseljem se daruj,
naj vladajo drugi.

MEJE

Bežeči in borbeni si namišljajo meje...
brez meja vseh teh iger ni moč igrati...
brez meja, beg in boj izgubita pomen..
zakaj naj bori in čemu beži naj svoboden?

V strahove zaljubljeni si namišljajo grožnje...
le kaj bi brez njih pomenil pogum...
res jalov poskus je preprečiti grožnjo...ki ne obstaja..
..prava žalitev za um...

OTROK ZEMLJE

Veseljačenje v trebuhu,
zmeda v glavi,
v srcu napuh...
nečistost v pogledu,
naslada v preponi,
odvisnost v dlaneh...
na smrt si lep.

ČLOVEK VSE IMAŠ

Duhu je namenjeno nebo
in telesu zemlja - človek, vse imaš...
Duša Šen iz Keda ti prinaša za telas...
a ti slep, je ne vidiš
in ti gluh, je ne slišiš,
neljubeč, je ne čutiš
in razumen, je ne slutiš....
Človek vse imaš - zemlja telesu in
duhu je namenjeno nebo.

DOKONČNO SLOVO

Otožno slovo prebudi bolečino izgube....
v srce naseljene tavajoče prikazni brezupa...
blatna reka iz oči se v potokih vali...neutrudno...
megličasti dnevi naselijo utrujeno bit....
voda ogenj zaduši in se ga polasti...
prazna prihodnjost se v temi spreminja v nič...
smisel ponikne, tok reke zajame posodo...

Nov dan

Na nebu Aurora s svojim Jutrom zapleše
njun rožnati ples danitve...
Budnost vdihnem...izdihnem sanje...
Hvala

Koncert drobnih ptičic mi zleze v uho
nežemn spev o kipečem dehtenju...
Bistrost vdihnem...izdihnem kalnost...
Hvala

Okopan cvet v rosi mi razširi pogled
vonj zemlje se z vonjem ljubezni zlije...
Radost vdihnem...izdihnem gorje...
Hvala

Skozi iskreče oči se mi stvarnik smehlja
On sam v telesu, ki v Njem prebiva...
Sebe izdihnem...vdihujem Življenje.
Hvala

MALI KRISTAL

Z zavestjo o sebi se je prebudil...
..mali bleščeči Kristal...
v sebi ugledal vse, kar se je nadenj sklonilo
mnoge obraze, rože in skale..
...luno in zvezde, drevje, oblake...
...vse je odsevalo v njem, vsemu je sam bil odsev...
...le sebe ni videl v lastnem odsevu.
Povedali so mu o njem, da je kristal
'Navadni kamen', je vprašal?
'Ne, to je pomota', ni hotel vedeti..
svojo odsevno bit, želel ni sprejeti..
..raje je sanjal, da je roža, oblak ali zvezda..
..v sanjah je bil, kar biti želel je...
..v samozavedanju, samega sebe slepil...
Nad sanjajoči Kristal, se je Luna sklonila,
reveža slepega še s seboj preslepila, rekoč:
'Nisem jaz luna in ti ne kristal - v "resnici" sva Sonce oba'...
..vzdrhtel je Kristal ob novem "novem spoznanju" z neba,
'Bil sem slep' je pomislil...Luna vse ve...in verjel...
Luna je vedela, da Sonce nista, a je v laž potopila Kristal...
Sonce je mirno opazovalo in še naprej vsem sijalo.

Svitu

Trepetajoče čas dozoreva
v sanjah se z rahlostjo oblikuje
čisto počasi snov v snov pronica
kaplja za kapljo, dokler ne zruši jezove
tekoče kdaj trdno polomi,
polja preplavi...
... in rože vscveto.

Katarza

Zdrobi se okovje, trda skorja prezira,
ki izvire krvi bolečine prikriva....
tropine življenja izmaličijo obzorje...
prah na policah prepričanj...se vsuje..
..padajo misli...okruški iz stekla..
v zverinjak čustev ...valčka in tanga

ruši se zatočišče pred resničnostjo...
...omamljenost vrtoglavega blišča...
..oči potemnjene izrišejo dvom...
...v spodrsljajih spominov...
...se izgublja zavest o prostoru...
...popoln zdrs...razblinjanje v nič....

in razpoči se nič...v vse polno luči...
...svetla roka z neba...me od zgoraj rodi...
...vdihnem Tvoj Dih, ki s Teboj me izpolni...
..popoln red...v sočasju brezmejnem...
..žive ljubezni objem.... me preplavi...
in znova svobodno zadiham.