KRALJ PODGAN

Jaz nisem
Megla. Megla, da bi jo rezal z nožem. Skozi roso poznojesenskih meglic se podam proti postaji podzemske železnice. Kmalu bo popoldanska prometna konica, ko bodo ljudje drli iz svojih služb na podzemsko železnico. Po stopnicah se spuščam proti postajališču. V nosnice se mi prikrade vonj po mazivih. Kupim vozovnico za eno smer, ki jo potisnem v lino aparata za beleženje in preverjanje potnikov oziroma vozovnic. Odrinem palico vstopnega mehanizma, ki se je medtem bila sprostila. Po dolgih tekočih stopnicah se nadalje spuščam proti peronu. V žepu plašča z dlanjo oklepam ročaj pištole. Čutim samozavest. Danes bom izvršil dejanje, ki sem ga naklepal več mesecev. Na peronu še ni mnogo ljudi. Pozornost mi pritegne ena neonskih luči, ki divje utripa in spušča prasketajoči zvok razelektrenja. Spustim pogled od luči. Zagledam podgano, ki teka ob robu perona in tira podzemske železnice. Kmalu zanjo priteče še ena in še ena in še ena in za njimi cela gruča podgan. Psiček mešanček brezdomca, ki je sedel na umazani deki in slonel ob steni postajališča, je pričel po volčje zavijati in v krogu loviti svoj rep. »Ali nam grozi epidemija, povodenj ali potres, apokalipsa, sodni dan ali konec sveta? Živali nedvomno čutijo. Menda zaznavajo ultrazvočne ali električne valove, ki predhodijo katastrofam ali pa so preprosto jasnovidne,« pomislim.

Po nekaj minutah med truščem in električnim zvenom pridrdra kompozicija vlaka podzemne železnice. Vstopim skozi drsna vrata. Prerinem se do prostega sedeža. Sedem. Zazrem se naokoli. Nasproti mene sedi mladenka, ki zatopljeno bere knjigo. Preberem naslov: Fjodor Dostojevski, Zločin in kazen. Podzemska železnica medtem enakomerno drdra med vožnjo pod drobovjem mesta. Po nekaj postajah izstopim na postajališču poslovnega dela mesta. Dvigam se z električnimi tekočimi stopnicami. Izstopim na plano. Megla se je bila medtem nekoliko razkadila.

Jaz sem
Nastopila je popoldanska prometna konica. Ljudje iz nebotičnikov in poslovnih zgradb iz svojih pisarn hitijo proti vstopu postaje podzemske železnice, ki jih kot velikanska usta požirajo in goltajo v podzemlje. Nekateri celo tekajo navzdol po tekočih stopnicah, da bi ujeli nadaljnje povezave, ki jih bodo ponesle do njihovih predmestnih hišk in toplih domov. Moški so povečini oblečeni v poslovne obleke, medtem ko so ženske lično urejene. »Le kaj oni vedo o tem, kaj je svoboda,« si mislim. Na nekem vogalu me ogovori čedna prostitutka:
»Hej gospod, se ozirate za poslom?« in se mi ponuja z razgaljenim bedresom med razporkom krila. »Hm,« pomislim, »morda bi bilo dobro si malo pogreti srce ob tako čednem dekletu, čeprav ponuja lažno ljubezen. Sicer pa, saj je vseeno, kajti kaj kmalu bom čemel v zaporu.« V tistem trenutku se mi v misli prikrade trušč kompozicije podzemske železnice, ki prihaja na peron. Stresem z glavo v znak zanikanja in pomislim: »Ne, ne, moram opraviti svoj naklep. Naklep je moja svobodna volja.« Napotim se dalje. Vstopim v steklen poslovni nebotičnik.

Jaz bom
V preddverju se identificiram s kartico, ki je bila najtežji zalogaj naklepa. Nabavil sem jo globoko v podzemlju, proti izdatnemu plačilu. Vstopim v zunanje dvigalo. Dvigam se. Zrem v človeško mravljišče pod seboj. Zamika me, da bi se vrnil. Ponovno se mi v zavest prikrade trušč prihajajoče kompozicije podzemne železnice. Odkimam z glavo. »Moram izvršiti!« si rečem. Izstopim na najvišjem nadstropju. Napotim se proti direktorjevi pisarni pred katero izza pulta sedi tajnica. Uperim ji pištolo v glavo. Z mešanico presenečenosti in groze otrplo strmi vame. Z obema rokama čvrsto držim pištolo. Dobim občutek, kot da sem iz samih nebes prejel dovoljenje za ubijanje. Sprožim dvakrat. Njeno telo, zdaj truplo, se zvali s stola in topo pade na tla. Planem v direktorjevo pisarno. Direktor, moški srednjih let, prestrašeno strmi vame in vstane izza masivne mize. Streljam vanj. Žrtev se opoteka. Streljam še naprej, dokler se žrtev ne zgrudi na tla. Porabil sem več kot polovico nabojnika. Stopim proti oknu in se zazrem na trg pod nebotičnikom. Obžalujem. Obžalujem, da si nisem priskrbel ostrostrelske puške. »Ko-operativci v biološkem svetu, in tako je tudi med ljudmi, zatrejo sebične in izjemne posameznike. Ljudje se ravnajo skladno z darvinistično pogojenim ugodjem,« urejam misli. Napotim se v hodnik, po katerem priteče varnostnik. S streli pokosim tudi njega. Odvržem prazno pištolo. Zamika me, da bi začel brezglavo bežati, a se mi v spomin prikrade trušč vlaka podzemne železnice. Začutim popolno svobodo. »Ne, ne bom bežal. Sem človek bojevnik, človek lev, človek vladar. Tudi v zaporu bom kljuboval,« si vlivam pogum.

Spuščam se z dvigalom nazaj v preddverje nebotičnika, kjer že mrgoli policistov in varnostnikov. Izstopim in dvignem roke. Policisti nemudoma planejo nadme in me podrejo na tla. Uklenejo me v lisice in odvedejo ter me posedejo v policijski avtomobil. Okoli avta se je medtem že natrlo veliko radovednežev. Zrem skozi okno avtomobila in pred menoj se odvija film življenja.

Zelo dobra kratka zgodba. Med branjem sem se vživel v zgodbo in jo z veseljem prebral do konca...

Lepa hvala za vzpodbudne besede. Sem zelo vesel Ne razumem pa, zakaj ljudje tako malo uporabljajo ta forum, ki v bistvu dosti ponuja: prikladno publikacijo, vidljivost po celem svetu, števec branja in interakcijo z bralstvom.
Lep pozdrav, Marko.

Ko sem ustvaril ta forum davnega leta 2008, je bil zelo aktiven, a se je žal ta aktivnost ustavila. Mogoče pa je sedaj možno ponovno zagnati ta forumski stroj, glede na število članov in kvaliteto vsebine...

Čestitke za dobro opravljeno delo. Upajmo na najboljše, da se forum ponovno aktivira. Sicer števec branja ne kaže tako slabo. Bojim pa se, da se je glavnina dogajanja preselila na razne Facebook-e in podobno, čeprav menim, da je za resno delo še vedno forum najprikladnejša oblika.

Lep pozdrav, Marko