Povabilo na kavo

Predzgodba: https://forum.alfa-klub.com/viewtopic.php?f=7&t=40806



od: nina.zupanc@vozelj.net
za: natasa@teleport.com
datum. 17. junij, 2018, 20.08
zadeva: Povabilo na kavo


Živijo, Nataša,
imaš kaj ta teden časa, da bi malo pokofetkali?
Lp., Nina


od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 17. junij, 2018, 21.31
zadeva: Re: Povabilo na kavo


Nina,
Ma, imam čas, bolj je problem depra. Depra, zaradi katere sem z nevidno verigo priklenjena na dom. Peter večino časa preživi v službi, tisto malo preostalega časa pa nameni svoji ženi in otrokom. Navidez imam zato ogromno časa in temu pripadajoče svobode. Toda ni tako. Več ko imam svobode, bolj se počutim utesnjeno in zategadelj brezvoljno.

Jasno, da se premnogokrat ujamem med sanjarjenjem o odrešeniku, ki bi me odrešil iz zlate kletke. Pa, da ne boš mislila, da sanjarim o kraljeviču na belem konju. Ne, v moje sanje se prikrade podoba brezobzirnega zlikovca, amoralnega, a šarmantnega mafijozota, ki bi me ugrabil kot Povodni mož Prešernovo Urško ali kot Gotski kralj Gallo Placidio rimljansko princeso in me odvlekel nekam med sicilske hribe. Za seboj bi pustila vso navlako iz mojega dosedanjega življenja, kramo s semnja ničevosti. Tam bi se z vsem srcem podrejala s strastjo poslednje candre in hkrati z vdanostjo srednjeveške svetnice. Saj veš, da po Sacher-Masochu najvišji ljubezenski užitek najde svojo pot samo v popolnem podrejanju. Ne vem sicer natančno, iz kakšnih vzgibov bi storila takšno norost. Morda so se me polastile Shakespearove čarovnice iz Macbetha in me obsedle ali pač samo iz kljubovanja, kot vznak upora proti nadzoru in zatiranju ženske seksualnosti.  

Sploh pa ne vem, koliko so moje sanje, ki bi jih brez pomišljanja udejanjila, stvar svobodne volje ali izbire. Kakorkoli, zagotovo pa takšne fantazije niso razumne. Ne, niso, saj predobro razumeš, da jaz moram biti zapeljana. Nedvoumno, tudi najčistejša ljubezen ne more biti stvar razumne presoje. Ljubezen zategadelj ne more biti klena ali krepostna niti je lahko načelna. Ljubezen vse razume in odpušča, kot vse razume in odpušča tudi vsemogočni Bog na višavah.

A enkrat se moraš zbuditi iz sanj, čeprav bi najraje v njih ostala za vekomaj. Mojega odrešenika zagotovo ne bo. Zaman ga čakam. So sanje lahko resničnejše od budnosti, je vprašanje, s katerim se zdaj poigravam ...

Adijo, pokliči me jutri, pa se dogovoriva za kavo,

Nataša

od: nina.zupanc@vozelj.net
za: natasa@teleport.com
datum. 24. junij, 2018, 22.22
zadeva: Re: Povabilo na kavo

Nataša pozdravljena,
Mislim, da boš morala biti bolj odločna. Preveč prebiraš Sacher-Masocha. Kakšno podrejanje neki. To je na meji bolestnega. Odločno moraš postaviti Petra pred "ali ali." Morda bi bilo še najboljše zate, če bi ga na čisto odpikala. Tipček zagotovo ne more biti kaj prida. Jaz se že ne bi šla česa podobnega.
Bodi mi dobro,
Nina


od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 25. junij, 2018, 8.38
zadeva: Re: Povabilo na kavo

Nina živijo,
Ma ne vem, če me razumeš. Sacher-Masoch mi predstavlja odrešitev. Naše sodobno pojmovanje ljubezni je prežeto z nasiljem, zlaganostjo in licemerjem. Zato so mu, skladno z malomeščanskim, na darwinizmu utemeljenemu dojemanju recipročne ljubezni, nadeli avreolo iztirjenosti in povezali Sacher-Masocha s patološkim udejanjanjem podrejene erotične navezanosti - mazohizmom.

Le kako naj potemtakem zapustim Petra, ko pa je moja ljubezen tako iskrena. Moja erotika se zategadelj strastno podreja in zato tudi vse odpuščam. Tovrstna ljubezen me goboko v meni zadovoljuje. Poleg tega, vsakič kadar se zazrem v njegove oči, vedno začutim v njih divji žar ognja, veter sprememb Erosa in Tanatosa, kot ustvarjalni sili stvarstva, a hkrati v njegovih nežnostih vedno lahko najdem varnost in toplino ohranitve, s katero me oblije, pravi navdih življenja. Dih in izdih mi jemlje tudi njegov izostren, pretanjen občutek, ki tako natančno zna najti tenko mejo med obojim. Njegovemu okusu obvladovane, zadržane, silovite kozmične strasti ni primere na tem svetu. Nezavedno, a nedvoumno vzeto z nebeškega svoda. Le kako naj ga zapustim, medtem ko tako neumorno lijem bistre solze sreče. Le kako naj pozabim na najino majhno evharistijo in na zanosa poln najsvetejši oltarni zakrament.

Joj, skoraj sem bi ti pozabila povedati. S Petrom smo preživeli čudovit konec tedna na Dunaju. Vzel si je čas in me z otrokoma popeljal v dunajski živalski vrt, ki naj bi bil najstarejši na svetu. Bojda se je razvil iz cesarskega bestiarija. Nepozabno doživetje za otroka.

Seveda, jaz ne bi bila jaz, če ne bi hkrati pristavila svojega lončka. Peter nas je popeljal v Leopoldov muzej, kjer smo lahko občudovali dela Klimta, Schiele, Zorana Mušiča ter Warhola, Basquiata, Muncha, Picassa, Chagalla in drugih. Zelo dobra razstava. Nepopisno. Toliko za danes. Več se pogovoriva, ko ponoviva kofetkanje. Morava ga ponoviti.
Čav, Nataša.

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 5. marec, 2019, 20.32
zadeva: Moje romanje k Izidi


Draga Nina,


Rek je povzel tudi veliki učenjak, sam Johann Wolfgang Goethe.

Ne boš verjela, kaj sem izvedla prejšnji teden, ko sta imela otroka šolske počitnice. Na žalost se ni našel junak, ki bi me popeljal na toskansko podeželje, med romantične mediteranske griče. Moški vedno izginejo kot kafra, še dim se za njimi ne pokadi, ko jim začnem pripovedovati o mojima otrokoma. Zategadelj je v meni kot medena hruška dozorela odločitev. Posedem otroka v avto in vzamem s seboj nekaj prtljage, pa naravnost v Neapelj! Pravijo, da lepota Neaplja izleči vse nesrečne ljubezenske bolesti. Ko enkrat vidiš to lepoto, pozabiš na vse ostalo, na vse nesrečne ljubezni, ker ničesar lepšega več ne obstaja na tem svetu. Zagotovo bo ta rek ali ta vraža še toliko bolj veljala zame in za ves moj semenj ničevosti propadlih zvez.  

Nič, počim moj avto in že drvim po avtocestah, po italskem škornju, na jug, proti Campaniji, ki velja za eno najbolj poseljenih delov Italije. Nekatera področja naj bi imela celo primerljivo gostoto prebivalstva kot japonski Tokio. Dizelski agregat kot muc prijetno prede pod mojimi stopalkami. Očitno se počuti ob požiranju velikih avtocestnih razdalj kot riba v vodi. Po približno enajstih urah vožnje s postanki prispem v okolico Neaplja. Preseneti me precej drugačna kultura vožnje, ki ne dopušča niti malo ležernosti za volanom. Brez težav najdem svoj apartma, ki daje videz prave male utrdbe, a bržkone brez navigacije bi šlo težko.  

S podzemsko železnico, v izogib mučnemu iskanju primernega parkirišča, se podamo v mestno središče, skozi labirint ozkih uličic starodavnega mestnega jedra. Takoj ujamem, duh mestnega utripa. Nina, nepopisno in nepozabno! To moraš doživeti. Čisto drug svet.






Ulice starega mestnega jedra Neaplja



Svetnik. Tudi jaz bi se z vsem srcem priporočila Bogu za vse moje tegobe




Jezusčki v eni izmed številnih prodajaln z verskimi okraski


Nekaj malega stikanja in nakupovanja po butikih v galeriji v mestnem središču. Saj veš, da otroci ne vzdržijo dolgo. Seveda pa sem otroka morala peljati na pico. V Neaplju so domnevno izumili pico Margherito v čast kraljice Italije, Margherite Savojske. Na žalost pa je bila picerija, kjer naj bi izumili omenjeno pico, zaprta. K sreči so bili tukaj nadvse prijazni domačini, ki me napotijo v drugo picerijo, kjer bom našla slastno margherito, najmanj enake kakovosti. Pica Margherita naj bi predstavljala italjansko trobojnico: bazilika - zeleno, mocarela - belo in paradižnik - rdeče. Neapelj je bil do Giuseppe Garibaldija, ki je združil Italijo v devetnajstem stoletju, glavno mesto večstoletnega Neapeljskega kraljestva, ki je obsegalo tudi Sicilijo.




Palača neapeljskih kraljev v Caserti severno od Neaplja za katero pravijo, da je labodji spev baročne arhitekture




Spominska plošča neapeljski pici




Pica Margherita



Spomenik Guiseppe Garibaldi-ju v centru Neaplja




Neapeljski taksiji


Naslednji dan Pompeji. Kadarkoli pomislim na Pompeje, se mi pred očmi podzavestno izrišejo podobe dekadence in propada, upravičeno ali ne. Če sem čisto iskrena, me deklinacija neizmerno privlači. Resnično prava svoboda nastopi edino in samo takrat, kadar sistem propada in propade. Ljudje takrat svobodno zaživijo, kot da ne bo jutra in jutrišnji dan ne bo nikdar nastopil. Potem, ko se vzpostavi nov sistem in oblast z vsemi zakoni, navadami, nepisanimi pravili in običaji, ni več prave svobode. Praviloma smo ravno prav pripadnice ženskega spola prve žrtve takšne represije.




Severna stran Vezuva je bila še v snegu







Ruševine Pompejev


Kakorkoli, prav gotovo so Stari Rimljani imeli precej več občutka za feminilnost in čutnost. V Pompejih so tako imeli Venerino svetišče in nekateri mozaiki oziroma slikarije bi tudi po današnjih merilih zagotovo veljali za pornografske. Našla pa sem še nekaj, kar me je nadvse, prav prijetno osupnilo, Izidino svetišče, oziroma svetišče egipčanske Boginje Izis. Moje najljubše boginje. Nisem vedela, da so jo častili tudi Stari Rimljani. Padla sem na kolena. Molila bi, a nisem vedela, kako. Izis, poosebljena sveta ženskost in simbol vesoljnega reda. Legendo o Izidi je mogoče v grobem povzeti nekako takole: uzrupatorski brat boga Ozirisa, bog nereda, Set ubije boga Ozirisa in razkosa njegovo truplo ter razmeče kose trupla po vsem Egiptu, da bi onemogočil dostojen pogreb. Ozirisova žena boginja Izida pa je poiskala vse dele Ozirisovega telesa in sestavila truplo, ga ponovno oživila in spravila nazaj v red. Nedvomno, več kot očitna simbolika.  




Iz Izidinega templja v Pompejih. Čaščenje boga Hora, sina boginje Izide


Drugače pa Pompeji presenetijo s svojo velikostjo. Imeli so gledališče in amfiteater. Lahko vidiš antične prodajalne s prodajalnimi pulti, aristokratske vile s številnimi mozaiki in slikarijami, pa nepogrešljive toplice. Videti je mogoče tudi okamnela trupla, ki so ostala okamnela po katastrofalnem izbruhu bližnjega ognjenika Vezuva, pokopana pod metri pepela in drugega vulkanskega materiala. Zategadelj so se tudi ohranile ruševine v tako dobrem stanju. Če želiš o Pompejih karseda veliko izvedeti ali te kaj posebnega zanima, priporočam ob obisku najem vodiča.

Sledila je vožnja po cesti nad obalo Amalfi, mimo slikovitega Positana do Sorrenta. Pejsaži so osupljivi, cesta ozka in zavita, tako da si ne predstavljam poletne turistične gneče. Obedujemo v neki ribji restavraciji iz katere se razprostira dih jemajoči razgled. V Sorrentu nabavim nekaj kilogramov slastnih pomaranč in nebeško dišečih limon, ki so malodane zaščitni znak Sorrenta.





Veduta Positana






Pomarančevci in limonovci v Sorrentu



in slastni agrumi naprodaj

Povratek v Slovenijo je minil ugodno, z izjemo eno-urnega zastoja zaradi prometne nesreče na avtocesti. Še nekaj: priporočam, da če ne želiš obedovati v menzah ob avtocesti, pojdi raje do prvega avtocestnega izvoza. Tako sem tudi naredila in izplačalo se je. Drvenje po avtocesti sem prekinila in zavila z avtoceste na nekem izvozu okoli Firenc. Najdem gostilno, ki z veliko parkiranimi avtomobili pred njo veliko obeta. Po moško sem si naročila slasten florentinski zrezek, zorjen, primerno začinjen, ravno prav pečen, božansko. Prav zame, ki mi neizrazita, slabo začinjena hrana ne prija. Za otroke so bile tu odlične testenine z jurčki, kot jih znajo pripraviti samo Italijani.

Nadejam se še kakšnega podobnega potovanja. Po določenem času sem se pač navadila biti sama z otroki in takisto sem se naučila tudi uživati, tudi po vseh užitkov polni Italiji. Pa ne pozabi, da se morava spet kdaj dobiti na kavi.

Čav, Nataša.

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 15. oktober, 2020, 13:44
zadeva: Zarečene sanje


Draga Nina,

Minilo je že dosti časa in preteklo mnogo vode odkar sva zadnjič kofetkali, se slišali ali si izmenjali elektronska sporočila. Pred nekaj dnevi oziroma nočmi sem imela grešne sanje, ki jih moram nekomu izpovedati, seveda najraje tebi, ki si moja najboljša prijateljica. Takole je bilo v mojih sanjah:

Stala sem pred avtomobilom, neke nedoločene znamke. Težilo me je, da se zarečenega kruha pač največ poje. Že na prvi pogled me je prevzela njegova zapeljivost čistih linij, popolna blesteča apolinična lepota. A ker je po Nietzsche-ju celostna umetnina sestavljana tudi iz dionizičnega dela, ki z apoliničnim tvori neločljivo celoto, se odločim, da ga preizkusim in odkrijem še njegovo dionizično domeno. Vsaka zmenkarija se začne, oziroma ima svoj prvi zmenek. Sesedem se za volan. Zahrumi galop kakih dvesto iskrih konjičev, ki me čvrsto priklenejo v školjkasto oblikovan sedež. V mojih sencih dionizično zazveni več sto cerkvenih zvonov. Dih in izdih. Drvim po vrhniškem klancu. Za seboj puščam počasnele. Predajam se pišu zraka. Na Uncu zapustim avtocesto in se podam po Kačjih ridah. Igram se z orjaškim navorom in preizkušam do kam smem. Podvozje se izkaže za čvrsto in hkrati dovolj mehko, da požira neravnine, kot bi me gladila čvrsta a hkrati nežna moška roka, ki vedno znova in znova zahteva čedalje več. Potem srebam kavico in se sladkam s torto v enem izmed opatijskih lokalov. Grešim, tokrat s slastnimi kalorijami. Nazaj pa, čez Knežak kajpada. Drvenje skozi serpentine je ena sama vesela trgatev. Malo manj vesela postanem, ko me v Šembijah na laser ujame policist. Nataknjena ima temna, refleksna sončna očala, tako da ne morem vedeti, kam natančno motri. Napiše mi kazen ter me pospremi z opominjajočimi besedami: »Naj ti bo to v poduk, da ne boš več podila, kjer je hitrost omejena!« Potem me neusmiljeno prebudi na budilko naravnan prenosni telefon.

Draga Nina, ne vem, kaj pomenijo te tako silovito doživete sanje, ki sem ti jih pravkar zaupala. Po spletu sem iskala na straneh posvečenih psihoanalizi za morebitno razlago, pa nisem ničesar našla. Le na strani s sanjskimi bukvami sem našla navedbo, da avto nekako simbolizira našo osebnost. Kaj misliš? Ali bi ti morda imela kakšno razumno razlago za moje sanje?

Imej se karseda lepo, Nataša.

PS: Za zmenek ob kavici me vedno lahko pokličeš.

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 28. oktober, 2021, 21:05
zadeva: Zarečene sanje


Draga Nina,

veš, včasih se hrepenenja izpolnijo čisto nenadejano. Izpolnitev se prikrade čisto potiho, a hkrati bliskovito, kot bi udarila strela z jasnega neba. Končno so se mi odprla nebesa. Uresničila se mi je želja obiskati Sicilijo. Moj novi prijatelj se je ponovno izkazal. Pogumno me je povabil na potovanje po Siciliji. Otroke sem seveda prepustila v varstvo noni. Tokrat pa se nisva podala na pot z avtom, ampak z letalom. Z moškimi je pač tako, da so podobni poletu z letalom. Najvznemirljivejši del poleta je vzlet. Potem nekaj časa letiš nad oblaki, dokler zopet ne pristaneš na trdnih tleh. Sprejmem tveganje in igro. Kaj pa mi preostane drugega, saj le od spominov živimo.

Sprehod po Cataniji, večerni utrip mesta, vrvež na promenadi, nepozabno. Mesto je v dolgi zgodovini vsaj petnajstkrat zalila lava z vulkana Etna in ga povsem uničila. Vsiljuje se misel, da bi to lahko bila nenapisana prispodoba sicilijanske zgodovine. A po drugi strani izbruhi Etne z vulkanskim pepelom, ki je odlično mineralno gnojilo, izdatno pripomorejo k plodnosti tukajšnje izjemno rodovitne zemlje, katera je temelj vsakokratnega razcveta sicilijanske družbe.

Naslednji dan se odpraviva pod vznožje Etne. Po pobočju prideva do nadmorske višine približno 1900 m. Višje zaradi megle in dežja ne gre. Potolaživa se z žganjem Fouco dell'Etna. Spustiva se nazaj na riviero. V eni izmed brezštevilnih restavracij obedujeva lokalno specialiteto, izjemno okusne zvitke iz ribe mečarice. V Taormini pa si za posladek privoščiva najbolj znano sicilijansko sladico, imenovano Cannoli, božansko. Potem opravim nekaj manjših nakupov sicilijanske keramike.  

Taormina in Giardini Naxos sta bila zaradi aktivnosti Etne pod tanko plastjo vulkanskega pepela. Slednji je bil menda prva grška kolonija na otoku. Danes predstavlja Taormina, ki je bila prav tako dolgo grška kolonija, simbol turizma visoke kategorije. V času antike, kot tudi v času normanske vladavine v srednjem veku, je bila Sicilija nekaj časa intelektualno središče sveta. Tu so domovali na primer veliki učenjak Arhimed, dramatik Ajshil in filozof Empedoklej ter drugi veliki umi. Ob tem želim poudariti, da filozofija, po mojem mnenju, od antičnih časov do danes ni bistveno napredovala in da si v antiki veljal za idiota, v kolikor se nisi zanimal za javne zadeve in se temu primerno tudi nisi udejstvoval. Kaj pa danes? Ravno obratno. Zakaj? Ker smo deklinacija antične civilizacije. Ljudje v starem veku so bili najmanj toliko pametni kot smo danes. Nisem si mislila, da se bo sprva romantični podaljšani konec tedna tako začel počasi sprevračati v duhovno romanje. Tako kot je veliki filozof Friedrich Nietzsche iskal med švicarskimi Alpami skrivnost, tudi jaz sedaj iščem v temačnih jesenskih dnevih med sicilskimi hribi, med palmami, nasadi pomarančevcev in vulkanskim pepelom pot, kako doumeti skrivnost večnega vračanja enakega. Ubrala sem pač svojo smer.

Potujeva po notranjosti Sicilije, ki je bistveno manj poseljena kot obala, proti Dolini templjev v bližini mesta Agrigento, ki je v antiki bojda štelo tristo tisoč duš, danes jih šteje dosti manj. Najprej si ogledava Herin/Junonin tempelj, ki je bila zaščitnica družine in prevaranih želja. Boginji Heri so žrtvovali bela jagnjeta v čast,  a jaz ne vem, kako naj se ji priporočim. Potem je tu tempelj slogi, za katerega pa se ne ve, kateremu Bogu je bil posvečen. Danes velja za najbolje ohranjen antični tempelj na svetu. Ohranil se je, ker je nekaj časa služil kot krščansko svetišče. Tu so še ostanki Zevsovega in Herkulovega templja. Okrepčava se z lokalno posebnostjo, kavo z mandljevim mlekom in se odpraviva dalje.

Palermo, milijonsko velemesto. Kulturni utrip mesta je po letakih in plakatih videti precej živahen. Tu je veličastno gledališče Massimo. Katedrala normanskih kraljev Monreale nad mestom je zares vredna ogleda. Notranjost katedrale je vsa okrašena z mozaiki, kar neposredno priča o bogastvu in veličini takratnega normanskega kraljestva. Na vsakem koraki so vidni sledovi oziroma vplivi arabske in bizantinske umetnosti. Zgodnjekrščanske katakombe so bile zaradi prenove na žalost zaprte.

Očarani z večplastno etnogenezo in s tem povezanimi pojavi cvetočih kultur, z burno zgodovino otoka in z neusmiljenimi stoletnimi upori, se v meni prebudi angel, ki se mi oglasi v mislih: "Ampak organizirani kriminal vendar ni socialno sprejemljiv!" A prebudi se tudi hudič: "Kaj pa je socialno sprejemljivo? Kdo o tem odloča? Vest peče, kadar značaj ni dorasel storjenemu. To velja tudi ali morda predvsem za ljubezenske zadeve. Tudi jaz imam pravico do moči. Vsak upor ali vstaja je spočetka socialno nesprejemljiva. Začenši z zgodnjimi kristjani, ki so živeli za tiste čase na prav tako na socialno nespremenljiv način. Z zamahom roke, kot bi želela odgnati nadležno muho, skušam razbistriti zmedo v svoji glavi. Kar kaže, bom po vsej verjetnosti morala še dolgo iskati dalje. Bojim pa se, da bom kot večna obsojenka morala še naprej tavati med neskončnim iskanjem resnice. Motiv, ki se tako pogosto pojavlja v literaturi. Čeprav, če sem iskrena, moram priznati, da komaj čakam na naslednje potovanje neznano kam.

Rada te imam, potovati pomeni živeti,

Nataša.

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 30. april, 2022, 21:43
zadeva: Skok v Benetke


Draga Nina,

kot kaže sva se z mojim zapeljivcem le ujela, tudi na daljši rok. Prejšnji teden mi je ponovno pripravil čudovit konec tedna. Skočila sva v Benetke. Sprva se to ni zdela čisto dobra ideja, kajti Benetke se dobesedno dušijo pod težo trum turistov. Gneča je bila zares nepopisna. A je vse to je odtehtal večer, ko mi je dragi pripravil presenečenje. Nočno vožnjo z gondolo po beneških kanalih. Saj zvečer, ko ni trum turistov, mesto zares zaživi. Nepopisno. Moram priznati, da moj dragi zares ni skopušen. Saj veš, da ni bolj trpke izkušnje in bolj ostudnega spoznanja kot je, da tvoj izvoljenec varčuje na tebi.

Sicer pa sem ob pogledu na mogočne zgradbe ob vodi razmišljala, da je Benetke mogoče prišteti k majhnim italskim renesančnim mestom, ki so ogromno prispevala k razvoju naše civilizacije. Nasploh bi dejala, da so bili majhni narodi vedno vzvod kolosalnih, epohalnih sprememb, začenši z Atenami, Šparto, Makedonci, Arabci, točneje pleme Kurejšev, Mongoli, Nizozemci in tako naprej. Vsekakor pa za to potrebuješ visoko moralo skupnih vrednot. Velike države pa zaradi svoje rigidnosti in mogoče dekadence niso sposobne tovrstnih podvigov.

Prilagam nekaj slik v pokušino.

Ciao! Nataša

https://forum.alfa-klub.com/viewtopic.php?f=7&t=43935

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 3. julij, 2022, 08:01
zadeva: Vrnitev v Palermo


Draga Nina,

Metafizika, neskončno privlačna veda. Nekaj čarobnega je v metafizični znanosti. Moralo se je zgoditi. Večno vračanje enakega. Usoda je tako nanesla, slučajno ali ne, da sem se vrnila na Sicilijo, točneje v Palermo.

Dobila sem, kar sem iskala, lekcijo o pomenu neodvisnosti. Očarana nad veličino nekdanjega Kraljestva Sicilije, ki se zrcali v veličastnih cerkvah kot so Monreale, ki velja za najlepšo cerkev na svetu, Paladinski kapeli in v številnih drugih cerkvah v Palermu, se v mestni katedrali poklonim pred kriptami normanskih vladarjev Rogerija in Friedricha in drugih,  ki so veljali za vzor strpnosti in vladanja po črki zakona. Tako se v cerkvah mešajo grški, arabski, normanski in latinski ter drugi umetnostni vplivi.

Sicilija je kronski dragulj. Vsi so si želeli te lepotice. Njena velikost je primerljiva s Slovenijo, a njena naravna bogastva so bržkone daleč večja.

Omeniti moram še spektakularna kulinarična doživetja in obvezno kopanje v Mondellu, utrip mesta, Babilon jezikov in še marsikaj drugega. Več ti opišem ob kavi. Za pokušino prilagam nekaj fotografij.


Ciao, toliko iz Palerma,
Nataša

Slike

od: natasa@teleport.com
za: nina.zupanc@vozelj.net
datum. 2. maj, 2023, 16:02
zadeva: Izlet v Gardaland


Draga moja Nina,

moj ljubi me je zopet presenetil. Ponudil se je, da me skupaj z otroki popelje na izlet v Gardaland. Seveda sem sprejela. Kako zelo dober je z menoj in hkrati neverjeten z izkazovanjem neizmernega potrpljenja z mojimi otroki. In jaz? Oh, kako zelo ga ljubim. Vse bi naredila zanj. Napad kiča, kot ga vidiš v Gardalandu, ni mogel dobro vplivati name, a sreča v očeh mojih in njihovo zadovoljstvo nad dogodivščinami v zabaviščnem parku odtehtata vse.

Sicer pa sem vse tegobe udara kiča in hrepenenja po lepoti, nadoknadila in potešila naslednji dan ob povratku, ko smo se ustavili v Padovi, ki je kot neodkriti dragulj čakala, da jo odkrijemo. V Padovi je našel poslednje zatočišče tudi Anton Padovanski, kjer tudi stoji čudovita bazilika z relikvijami, posvečena temu svetniku, zavetniku malih živali, konj in nosečnic. Priporočajo se mu tudi za izgubljene stvari, zoper neplodnost ter vsakršno zatiranje. V Padovi smo si ogledali zanimivo razstavo o genialnem slikarskem paru Fridi Kahlo in Diegu Rivieri ter njunimi sopotniki. Obedovanje v starem mestnem jedru. Nepozabno. Tu je še prekrasen botanični vrt in eden izmed največjih trgov v Evropi in drugo.

Toliko zaenkrat, ciao,
Nataša