Smrt=Matilda

Dolgih razpuščenih sivo belih las... Z brezčasno lepoto in z neprestanim gibanjem mirnosti med tu in ono stranstvom. Mirnost, enost, včasih odrešitev, prihajajo s teboj. Mahamo za teboj z venci, s trobentačem, s kupom nagrobnih sveč.
Se spominjaš, kako prijazno si mi dala neomajno mirnost tisti trenutek, ko sva zrli v mojo hčerkico, ki sem ti jo tako težko podala? In ko si se za par mesecev umaknila od meni ljubega Sare, da sva dostojno odživela še nekaj dni slikarja in muze? Ko si bila leto za letom vse bliže mojega malega minevanja, si počasi postajala zaveznica, prijateljica, ki me nikoli ne izda, tista, ki pride vedno ob pravem času, pa čeprav je bolečina vse, kar prinašaš s sprehodom čez ceste, travnike, bolnišnice, čez mesta in vasi, bodisi podnevi ali ponoči.
Spet si tu. Poštena in odločna. Mirna in lepa. Naravna, premalo spoštovana, dokler nisi med nami, preveč objokovana, ko odhajaš z našimi.

Pridi spet. Do takrat bom zares poskusila Polno Živet.

Zdaj pa, zbogom diva Matilda.