Smrt

Izvedenci ne pravijo zaman, da je naše takoimenovano snovno-"realno" življenje tudi del ilizije. Biti buden ne pomeni imeti odprtih oči, hkrati pa ne videti povedanega. Koliko pa sem ali je kdo zavesten svojih misli? Zelo malo, za en pikč.
Dober zapis Frenk, kratek, a odgovor zahteva mnogo življenj...

Svit Valovnik je napisal/a:

Izvedenci ne pravijo zaman, da je naše takoimenovano snovno-"realno" življenje tudi del ilizije. Biti buden ne pomeni imeti odprtih oči, hkrati pa ne videti povedanega. Koliko pa sem ali je kdo zavesten svojih misli? Zelo malo, za en pikč.
Dober zapis Frenk, kratek, a odgovor zahteva mnogo življenj...

Svit, se popolnoma strinjam s teboj a vseeno je lahko smrt, kot za mnoge grozno dejstvo zanimiva iztočnica za samispraševanje. Kaj praviš?

Vsakdanje spanje je podoba "male smrti." Nihče se zavoljo tega ne vznemirja. Smrti se je "treba bati", če ne, bi se mnogi, ki se nočejo soočati, zatekali vanjo.
Na "oni strani" se ne razvijam, ne rastem, tam se oddahnem, pogledam storjeno, ugotovim dobro in slabo narejeno, na osnovi tega se spiše nov scenarij. Nikogar, ki se ne želi utelesiti v novo inkarnacijo, se ne sili vanjo. Toda slej ko prej, se vsak naveliča stagnirati, nič početi. Strah pred njo je predvsem v tem, da se ljudje istovetijo s telesom, ki je le vozilo-avtodom duše, ki upravlja Osebo v utelešenju. Občutek propadanja je seveda neprijeten. Paradoks je, da se nenehno spuščamo v omejene okoliščine, da bi se učili neomjenih zaznav.

Svit Valovnik je napisal/a:

Vsakdanje spanje je podoba "male smrti." Nihče se zavoljo tega ne vznemirja. Smrti se je "treba bati", če ne, bi se mnogi, ki se nočejo soočati, zatekali vanjo.
Na "oni strani" se ne razvijam, ne rastem, tam se oddahnem, pogledam storjeno, ugotovim dobro in slabo narejeno, na osnovi tega se spiše nov scenarij. Nikogar, ki se ne želi utelesiti v novo inkarnacijo, se ne sili vanjo. Toda slej ko prej, se vsak naveliča stagnirati, nič početi. Strah pred njo je predvsem v tem, da se ljudje istovetijo s telesom, ki je le vozilo-avtodom duše, ki upravlja Osebo v utelešenju. Občutek propadanja je seveda neprijeten. Paradoks je, da se nenehno spuščamo v omejene okoliščine, da bi se učili neomjenih zaznav.

Človek si lahko pomaga pri iskanju transcendence. Lahko se pouči plemenite veščine trpljenja in in iskanja moči pri priznavanju in preseganju lastnih nemoči. Pogum ni odsotnost strahu - pogum se prepoznava v priznavanju in preseganju lastnih strahov. Tistih strahov, ki jih je potrebno pred tem globoko iskusiti, da bi jih potem lahko presegli. Osebno zrel odnos do smrti ni potlačitev (to je pozabljenje), ker kaj takega enostavno ni možno. Smrt (to je smrt ljubljenega objekta ali smrt lastnega občutenja narcistične samozadostnosti) mora biti preživeta; natančneje, mora biti kot eden od dialektično prepoznavnih - konstitutivnih - momentov vključena v najintimnejše jedro predstave dinamične ureditve človekove biti. Le tako lahko postane realno jamstvo za neko novo, zdaj bogatejše življenje; življenje, ki se praviloma vedno rojeva na nekem Kolonu ali neki Golgoti. Smisel vsake veljavne globine mora biti v tem, da si človek pomaga pri prepoznavanju svojega lastnega Kolona ali lastne Golgote (rečeno drugače, pomagati mu mora, da ne spregleda svoje življenjske priložnosti; svojega kairósa), da ga potem pospremi do vznožja njegovega intimnega Kolona ali Golgote in ga končno - zdaj že temu pretežno doraslega - prepusti življenju. Natančneje, da mu končno prepusti življenje. Vse drugo bi bilo zgrešeno.
Torej smrt je, tako pa tudi življenje. Iz obojega lahko izcedimo svoj maksimum, če se le trudimo sami sebe ozaveščati. Hvala Svit