Kantavtorjeva smrt

Ko spuhtijo vse obljube,
pride čas brez želja.
Čustva umaknejo se v toge struge
in sanje v skrite kotičke srca.
Sedanjost v spomine se ujame,
vse kakor lajna zveni
in prihodnost kar izginja
v vsakdanjosti.

Razboleli so prsti,
utrujene roke spustijo kitaro na tla.
Brez zlobe reče smrt: ti si na vrsti
z njo mirno odidem brez prošenj, solza.
Sam predobro vem: ena je pot,
gre iz nič, v nič izgine ... pa kaj,
saj ostala bo pesem, vsaj ena,
kdor slišal jo bo, me prikliče nazaj.

prekrasna pesem...jo berem in berem in vsakič seže še globlje

Se dotakne duše... kot vse tvoje pesmi.
Adi, lepo te je brat, poslušat tudi...