On, ki ji je rad momljal,
da je njegova boginja
z nebeškim telesom,
vrednim da Vincijevega dleta,
dišečimi lasmi, v katere je rad šepetal,
je bil »visoka pesem« proti njeni samoti.
Brez njega je obolevala.
Čeprav je vedela,
da ga noče ustaviti,
ker hoče proč.
Drži se in adijo in
ostala je pred zaprtimi vrati,
v temi, na mrazu,
bolj sama kot kdajkoli prej.
A pogrešan je dan,
če se ne razgališ pred sabo.
Sprejela bo in izpustila, to bo.
In malček bo umrla.
Saj zna.
Vrzel v srcu pa bo ostala.
Za vsakim »ljubim« ostane.
Ne bo se zaprla,
ker je njegove oblike
in ni ga, ki bi se ujemal z njo.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
