no, pa zdaj poglej, kako izgleda, ko se poletje
noče posloviti. drži se za vse zelene liste,
ki jih je pomlad skotila po vejah in jim
barvilo nikakor noče odpasti.
vse tiste črte na nebu niso noben
znak.
še najmanj vsakovečerno pokrivalo
sončevo, ki bi rado imitiralo škrlat.
če bi ruj vedel, da bo zažarel v vsaki
žili svoje pohote, se pač ne bi zdaj
tako prepuščal nejenjanju.
če to ni noro.
in me starke bi tudi imitirale
mladostne skoke na glavo v jezero.
prav zato, da se nam ne bi bilo
potrebno prepričati o globini.
v bistvu pa mentolamo po torbicah.
večina pa skrivaj dela drva.
še tista, spravljena v škatle za
čevlje, da bodo nekoč pogrela spomine,
so lepo naklaftrana, pozložena.
a vse je isto: pepel bo pepel.
če še ni, pa bo.
ali pa vse skupaj sprhni, če ni iskre.
zato pa so krematoriji.
in poletja.
pa ne, da se jih gleda od daleč.
ne.
zato, da požgejo vse, kar je odvečnega.
enim dneve, enim pa kosti.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 