Breztežnost ti hromi korak, ko se sprehajaš po obrveh speče spalnice. Stene tlijo v tebi. Tvoja koža se lušči s tramovja besed. Skozi nespečnost paraš votle misli, da se ti drobovje praznine razlije po beli dlani molka. Preden umiješ vse sence s pročelja noči, pometeš pepel pod preprogo plamena.