Neskončna pesem

Torej, vsak napiše verz, kitico ali misel in skupaj ustvarjamo neskončno pesem...

Ustvarili smo val,
Literarni je ime,
Kako bo zaživel,
Če ga gleda ne nihče?

Morda kdo zdaj zaide
in najde pot do nas,
morda nas ne obide,
za nas si vzame čas.

Dobrodošel na obali,
ki ga obliva Poezija sveta,
zaplavaj globoko v morje široko,
ponudi nam v branje sad svojega duha.

Obale so prazne.
Pesek je gladek,
brez zapisanih sledi.
Morje prinaša z valovi
sporočila iz oddaljenih obrežij.
V vetru kroži ptica.

Ptica brez kril na valovih energije,
gor nekje nad nami, sproža evforije.
Plod je misli neizrečene,
V srcu skrite, zapletene...

Misli pa pregrešne so,
Vedno kam zatavajo...

A se vrnejo v domene,
Ki domače so nam vsem.
Pesniške izrečene vneme
Rojevajo se z vsakim dnem...

Četudi se zatišje skrije
Pred nevihto poezije,
To je le za kratek čas,
Čakam stihov, polnih Vas...

Čakam stihov z vseh vetrov,
Da v nebo me poneso.
Čakam nežnih še dotikov
Duše, da me v trans zazibajo.

Ko ustavil se bo korak,


misel iskala ne bo več napak,


imel občutek boš, da lebdiš,


iz tebe takrat privrel bo navdih.

Kadar duša zaboli
ali sreča smeh nariše,
morda ko poželenje se iskri
nov stih na Valu se napiše..

Tik tak tik tak
poglej na uro, rdeči znak
bliža se polnoči
čas je, da se zaspi

Da v prebujeno juto narediš nov korak,

pogumen in svetel naj bo vsak.

Ko v hipu tem zaznaš vonj zapeljiv,

svet objameš veder in iskriv.

Vonj popelje te po poteh spominov,
V Gore in veter, na travnik svež,
Čez potok veder in jezero tolažbe,
Poda roko ti v trenutkih žalosti
In razbremeni vsakdan, ko zaide v nos...

Ko zaide ti v nos,
razživi te, prebudi,
erotiko ti razživi...
... vonj po ženski!

Vonj po ženski ti godi,
kaj vse z njo počel bi ti,
eno vedi še,
ne živi za tebe le.

Zajela trda tema
večer vročega je dneva.
V temi pesem srca
otožnega sameva.

Val obmolkne,
beseda spi,
misel v pomlad
preko zime
brez kril beži..

Misel, begunka strganih čevljev,
krpa na krpi obleke besed,
ukrivljene noge od teže pomenov,
zgubljeni otrok, v temačnost odet...

Odprla je oči, glej, zvonček! in popki!
smisel vzbrstel je in rasel, kipel,
misel pognala je krila, vzdrhtela,
Val, glej, Val je spet oživel!

Žívi Val, žívi, naj pesem te greje,
Poezija na smisel dobi.
Med valovi penečimi rima se smeje,
Ko um se v poeziji iskrí.