NA USNJENEM SEDLU SLASTI
Blaženi dan, postala je ženska!
Oblaki s svetlikajočimi robovi jo nosijo,
dviga jo hudournik z uperjenim semenovodom
v rajsko dvorano, kjer pršijo luči svojo nespečnost.
Skozi hrepenenje se vžigajo niti svetlobe,
poželenja plapolajo s sijočimi plameni,
razpotegnjena po dišečih popkih na lističih,
ki brizgajo fontano miline svojih pestičev.
Pljuska in sega z rokami v notranjost
pojoče krvi, ognjeniki plešejo v zaslonu oči
nezaveden namen v darovanju himna.
Sprejema ga v čaščenje, pokrita s krznom
njegove kože na usnjenem sedlu slasti.
Na svoji koži bo nosila njegov rodovni zaklad.
Nekaj lovskega je njej, ki diši po zemlji.
Nabira drva za kres. Čaka ga v jagodi
kot kača, ki opreza za kačjim pastirjem.
Skriva se v sencah njegovih obrabljenih rogov.
Jezdi ga z bremeni na njegovemu konju,
je del tropa njegovih lovskih strasti,
razpotegnjeno je vlakno njegovega pasu,
morda odvečna luknja lakote v njem.
Šklepeta ji okostje v njegovem telesu,
vpije nad vrhovi podivjanih dreves,
vabi ga med kroženje zvezd,
s ključem od nebeških korenin in dreves,
kjer skovika noč svoje strasti.
Njena molitev je izsušila sonce,
ko je dregnila s koleni v blazino
njegovega ležišča in ga rušila kot trdnjavo
moči pod seboj; žejna kraljica
je izpila iz keliha vse seme,
ko je vanjo ponikal komet.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
