Veš, vedno te bom imela v očeh
in lahko si jezen in ti je sitno
in si siten in vsega sit.
Imela te bom na dnu zenice,
v temi, v kateri boš varno
in ves užaljen skrit.
Tam se bo tudi majcen planet
vrtel dalje, dokler ga ne pogoltne
supernova smrt.
Svet, kamor si položil le eno
stopalo, razširil prste,
pustil odtis, enkrat odgrnil prt.
Vtisnil nanj svoj dotik –
in odšel.
To je bil lep svet, mlad svet,
čisto sveže zaljubljen
in kot zeleno žrebe
nebogljen in vesel.
Zdaj je opustel.
A še vedno je lep,
še vedno ima svoj čas,
še vedno ima moje nebo
in tvoj obraz.
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
