Miselnice različnih avtorjev

Ilustracija: Laura Ličer

Kaj, če zmanjka zanimivih mest,
muzejev umetnosti, znamenitosti,
oseb, ki bi te vedno znova očarale?
Kam potem zbežiš?

Jože Brenčič

Dobro jutro! :)Nekaj odlomkov iz mojih pesmi, za katere nisem ravno prepričana, da so dovolj dobri za Prisrčnice... a če se kaj najde, bo super! ;)Lp


Odlomek iz pesmi: Na dan, kot je ta

Naj pada tiho,
lahno,
naj vijuga,
naj drsi,
naj liste breze danes
dež krasi.

~~~

Odlomek iz pesmi: Vzemi me k sebi

Soj sveče naj poplesava v melodiji
stare kitare, ki prav zdaj igra za dva.

~~~

Odlomek iz pesmi: Ključ

Odpri srce, naj poletim vanj.

~~~

Pesem: Nikdar sam

In, ko sam si,
sam zase.
Zapri oči,
objemi se.
Naj pesem spregovori.
Brez glasu
šepeče naj v uho.
Ko si sam,
nisi sam.

~~~

Pesem:  Midva

Če srce ve,
nasmeh zadošča.

~~~

Ko ti je enkrat vseeno, je že prepozno.

Vdihniti bi moral prej.

Milan Novak

Včasih nam zmanjka lepih besed.
Takrat je najbolje molčati.

Milan Novak

Veter zapelje zastavo
v levo.
Čez čas
v desno.
In spet nazaj.
Če bi zastava zmogla misliti:
bi ji bilo mar tega
v katero smer je obrnjena?

Milan Novak

Na drugi strani
tvojega pogleda
izginejo razdalje.

( brahek )

Pozornost se množi,
medtem
še zadnja kaplja misli
zadiši.
Ravno toliko,
da je ne moreš ujeti.

( odlomek iz pesmi Vonj misli)


Senca negotovosti

in dvom krhkosti

je temelj slabih

odločitev.

( odlomek iz pesmi Dovoliti si še moraš )

Zagledam se v besede.
Samo te me še kdaj pogledajo z bližino.

( odlomek iz pesmi Josephin )


Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Online

Misliti moram zelo narahlo
in listnato v vseh smereh,
krošnjarsko paberkujoče
in v nedokončanih trzljajih.
Misliti moram veliko mimo
in precej okoli in onkraj
in neosrediščeno,
razpršeno in v curkih
in v zrnatih neoštevilčenih pikah.
Misliti moram razmišljeno
in nelinearno in zmehurčkano.
Misliti moram mehko.
Pesem se rada izmuzne.

Pod zemljo so dolgi
oranžni zidovi.
Molčeče galerije.
Molčijo, ker so trudne.
Nad njimi je toliko
zemlje, toliko slik
in šumov in sveta.
Spodaj pa je tiho.
Tiho.

Slutim, da sta ljubezen in prijateljstvo na pohodu,
krožita po peskovniku tvorcev besed, sanjačev
in ljubiteljev lepih in mogočnih besed pogosto zavitih
v kokone žlahtnosti, ki jih je stkala sviloprejka.
Ni se zavedala vrednosti srebrnih niti.
Prijazne misli tkejo svilene niti do nesmisla.
Še vedno?
Do kdaj?

Jože Brenčič

Le davne spomine prišel sem iskat,
vsak moj trenutek je ljubezni darovan,
življenje naj moj prizanesljiv bo brat,
iz tvojih misli bisernih bo stkan.

Jože Brenčič

Iz razbitih krožnikov izdelam mozaik,
sesutih sanj ne morem več zlepiti,
njih drobci so v podzavesti skriti,
je zadušen ljubezni nemi krik.

Jože Brenčič

Žalostna je misel, da mora biti pisanje nekaj izvirnega in posebnega,
zato, da bi šokiralo ljudi ali jih naučilo nedostojnega besednjaka,
vsem za vzor in moden trend uvajanja novosti,
po katerem so lepe besede obrabljene in dolgočasne.

Jože Brenčič

Več ne štejem zvezd, ki sem kdaj jih snel
in dobro skrite so v mulju mojega spomina,
našel sem bisere v blatu, jih skrbno preštel
in nanizal jih med vejice dišečega jasmina.

Jože Brenčič

Ko bom v jesen odet, betežen, sivolas,
lahko se bom le čudil pisanemu cvetju,
me božali bodo spomini na ves tisti čas,
ki mi bil je dan v brezskrbnemu poletju.

Jože Brenčič

Šepetajo sape v suhih travah akronime,
v zlato odevajo se moje ljube breze,
je vse ostrejša slutnja prihajajoče zime.

Jože Brenčič

Vsem med prsti čas polzi,
tudi lepim mladim damam,
meglica medla cvetje orosi,
dišečim mine cvet ciklamam.

Jože Brenčič

Slišim potok s pesmijo brzic,
ni več beline, jasno vidim pot,
veseli me spev svobodnih ptic,
nedaleč stran se sveti kažipot.

Jože Brenčič

potegnil sem nekaj črt po nebu in se delal
da nisem opazil osuplosti pod rdečilom
spraševal sem se če znam vzeti kar želim
ne da bi se menil pod čigavo posteljo
so bili tvoji lakasti čevlji z visoko peto

Jože Brenčič

Po tistem sem pogledal vse z drugega okna,
da ne bi nasedal površinskim podobam,
ponovno ugotavljam, da me je vse manj:
manj ledvic in jeter, evforičnega razpoloženja,
manj manipulacije s trenutki , manj pričakovanj.

Jože Brenčič

morje še vedno šumi skozi moje srce
ti pa rišeš s kazalcem like po pesku
na tvojem klobuku vihra pajčolan
cvetovi se zapirajo ob zahodu sonca
tako pozno je že in mrak zakriva obraz
skrila si me v večer na robu noči

Jože Brenčič

Z ribiško palico se lahko dotaknem neba,
če se povzpnem na enega vrhov Himalaje,
le treba se je potruditi in stati na prstih.
Veseli me, da lahko počnem neumnosti,
noč je topla, ni skritih nevarnosti in slutenj
kot bi angeli ob harfi peli pesem v moji duši.

Jože Brenčič

Začutil sem ponošene čevlje,
ko sem slišal šum žuborenja
tvojih ustnic, ki so ostro zarezale,
povzročile razjede sanjavosti,
da si ne bi domišljal, da sva tu
kot moški in ženska nepremagljiva.

Jože Brenčič

Pozorno prisluhnem prhutanju angelskih kril,
ko me pelje čez mavrico v kruto streznitev,
pogledam ji v oči, v lesketajoči šarenici,
zenici sta globoki, da bi lahko utonil v njih,
lahko berem iz njenih oči, vidim nevarnost,
če so oči prazne, hladne in žarki polomljeni.

Jože Brenčič

Samo naključje je odločilo,
da nisva pračloveka,
Kleopatra in Cezar, Marie in Pierre Curie,
Tristan in Izolda, očarana z zvoki harfe,
na katero igrajo vetrovi morja;
Orfej in Evridika sva, Romeo in Julija,
dve enako izgubljeni školjki, ujeti v hip.
V njem smrtniki preštevamo svoja leta,
izgubljene priložnosti, srečne trenutke, ki so edino, kar šteje
in o čemer je pel Orfej do svojega bridkega konca.

Jože Brenčič