Miselnice različnih avtorjev

poglej
v rokah nosim pesem zate
da zasnubim cvetje tvojega srca
prosim te
ne razprodajaj srca njim
ki nosijo maske ljudi
počakaj me, tam
kjer v tišino polagam poljube

(odlomek iz pesmi; V drhtenju dežja)

Objemi me
čisto nežno
polomljena so moja krila
objemi me
čisto tiho
utrujena je moja duša
objemi me
iz srca
naj tvoja ljubezen napolni mojega duha
objemi me
z zaprtimi očmi
da ne vidiš
kako biserna solza mi po licu polzi
samo objemi me
in nič ne govori
v tišini se vedno čudež zgodi.

Na klopci dneva molčijo kričeče misli
sveža rana na starih brazgotinah
in drget, ki sleče kožo

neizpisane besede v objemu tišine
na cesto položene objemajo jesensko listje

kjer počivajo raztrgane sanje.

(odlomek iz pesmi; Raztrgane sanje)

Hodim po poti
kje razmetane so misli
s svojim divje razbijajočim srcem
v otožju hrepenenja
proti sinjini neba
kjer s svetlobo tlakovana cesta vabi
čez obzorje sivega dne
z rojevanjem zore.

(odlomek iz pesmi; Skozi polje maka utiram stopinje)

na poljanah srca
se besede kot bele lilije
zibljejo s tišino vetra

Zaznava

Onkraj
besed je ples,
govorica teles.
Gib je črka, nota v lajni
ušes.

Znotraj

V kašči
odsev sveče
riše nage sence.
Kri grozdja in klasje v vazi
zori.

Vodnjak

Temno
vino zrkla.
Lucidna resnica,
past brez možnosti pobega
vate.

(Ne)omejena garancija

Ni bojazni, da bo zgnil prag revščine, zabetoniran je v zakone.

Ravno(težje)

Brez ljudi slaba vest ne obstaja, zato pa obstajajo ljudje brez slabe vesti.

Ljudje navadno jemljemo svobodo kot odgovornost drugih.

Le omejeni potrebujejo meje, da ne uidejo tistim, ki razmišljajo namesto njih.

Edino, kar je poleg glave še skupno jeziku in ušesu, je maslo.

✄ ✄ ✄

Ko me hudič povleče za rep, zmeraj iztegnem jezik.

Včasih se sprašujem, kdor koga bolj potrebuje: reveži dobrodelnike ali pa dobrodelniki reveže?