Misli so bile ostre v fokusu,
na robovih pa rahlo zabrisane.
Uporabljam mehke izraze:
potok, kolovoz, grmičevje.
Vse hoče zbledeti.
kot da ni dovolj volje
upreti se dobrikanju smrti.
Povsod se mi ponuja –
v plesu vrb z vonjem narcis,
na tožečem oblačnem nebu
tesnobno šumi izpraznjena školjka.
V globino se je zasadila ost,
povzročila, da je vse izgubilo lesk
in sonce se je zaman trudilo s toplimi žarki,
temne sence so postale daljše in izrazitejše.
Svetlo jadro je obkolilo ducat črnih žen,
Povej, so spraševale, je čas?
Bile so kot temne zvezde na svetlem nebu,
kot blatne solze nesmiselnega življenja.
Še vedno hočem biti blag,
pazljiv z najostrejšim orožjem,
da ne bi škodoval razcvetu pomladi,
povzročil pozebe – razpok v lubju,
neozdravljivih ran v čutečih krošnjah dreves.
Da ne bi polomil trnjev dišečim vrtnicam
in kot rovka spodjedal njihovih korenin,
pa vendar: ranjenost nič manj ne skeli,
tesnoba v sredici ni nič manjša,
listi v vetru niso nič bolj živahni,
na asfaltu še utripa zmečkano srce.
Vedno previdneje mislim,
ker vem, da besede krvavijo,
govorim le še: milost, čarobno, dehteti,
skalpel pozabljen leži v predalu.
Konica visoke pete je dovolj ostra,
da bi končala šibek utrip na asfaltu.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
