CVETENJE SRCA

Tiho kamenje spremlja navdih
najinih iskrenih misli
preko pusto polne pokrajine,
bežeče preko stopinj
najinih pozornih pogledov.

Za trenutek se ujamem,
ko zrem skozi steklo kabine,
premajhne za najino igro,
ravno prav veliko za telo.
In v tistem trenutku
zrem nemo v pokrajino,
a še kako glasno skače srce,
ki v odsev podobe moje najčudovitejše
na steklu s svojo srečo zre.

Mirno morje na plečih zemlje
širi svoje valove v tihem vetru.
Sonce je zapelo z najlepšimi glasovi
kot zbor vil ljubezni v nežnem etru.

Deliš dlan z mojo,
ko skupaj z najino prtljago
iščeva dom najinih prvih vzdihov.

In če podarila meni
svojo si neskončnost,
vračam ti z večnostjo!

Neskončno večen najin ples
pleše v vroč splet teles,
ko vsako telo narazen plamen
skupaj tvori užitka kres.

Najina poželjiva pogleda
sta začela ovijati svoj vonj
okoli golih teles strasti.

Občutek nebeške topline
skozi točko telesa vpije
vzdihe peklenske vročine,
telo v telo se iskreče skrije...

Jokala sva od sreče,
smeh delila sva iskreno,
ko prsti v dlaneh so prepleteno
zapletali vozel večne vdanosti.

Dala si mi pred nepoznano;
prislonila si na čutila
mojega izgubljenega telesa
smeri mirnih dni.
Položila si na moje prsi
šopek najlepših rož,
vsaka izmed njih dan za dnem
raste znova in znova,
vedno znova in znova lepša.

Odprl sem razklane prsi preteklosti,
raztrgal sem spone brazgotin
ter sem v zemljo svojega srca
posadil vsako izmed rož
najinih dejanj in besed.

Nikoli prej v preteklosti života
nisem čutil cvetenje srca!

In s tabo ob meni
vsaka izmed rož najine ljubezni
odpre svoj cvet v sreči
ter ti z okusom svojega medu pove,
da ti edino sonce najsvetlejše si,
pred katerim srce moje
ljubezen iskrenosti v objem telesa,
cvet rdeč, moder in rumen razpre.

Jokala sva od šibkosti,
smeh delila sva v oporo,
ko dlani dajale so podporo
besedam plamenov naju duš.

Odhajava vsak v svojo hišo.
Toda nič, kar sva poznala,
nikomur ni več dom.
Postal je meni dom objem
topline tvojega telesa,
ljubezni tvojega srca
ter užitka najinih strasti.

Odhajava vsak v svojo hišo,
toda vse do konca z najinim talentom
nezaigrano prisloniva nasmeh
drug drugemu večno na obraz.
Nasmeh, ko spomnim se obrazov
vseh nevednežov ljudi; izraz,
ki pričal njihovi razsodnosti
v poguben je poraz.

Edina, ki skupaj najboljša sva
drug drugemu v popolnosti.

Logični umetnik,
ki je vpletal misli v užitek,
pozabil je na razsodnost, logiko,
položil je razmislek v počitek,
pravi; "Delil trenutke sem
z nekom, ki ga nisem razumel,
ker iskal krila sem na hrbtu
njenega božanskega telesa,
a jih začuda nisem našel,
kajti še vedno sem prepričan,
da delim svoje srce in telo
z najlepšim angelom nebesnega svoda,
ki meni ne verjame, da je angel,
čeprav je dejstvo, tako kot voda,
da teče iz gor v morje,
nikoli iz gladine v pogorje.
In dala mi je tisto,
kar je najtežje najti;
mirnost v dušo, ljubezen v srce,
iskrenost v ušesa ter telo, pogled,
ki poželjivo vame zre.
In vračam ji z vsem kar premorem!"

Spomin zopet prižene mi v misli
valove bodrih morij s soncem,
ki tone v horizont gladine.
Morje, ki je kaplja proti oceanu
moje hvaležnosti za njen obstoj,
moje ljubezni za njeno srce.
Ker dala mi je svoj ocean.
Predraga muza mojih dni,
ljubezen je kapljica iskrenosti.
In ti mi utapljaš srce in telo
v oceanu teh kapelj,
iz katerega nikdar ne izplavam!

Peter Košir je napisal/a:

Tiho kamenje spremlja navdih
najinih iskrenih misli
preko pusto polne pokrajine,
bežeče preko stopinj
najinih pozornih pogledov.

Za trenutek se ujamem,
ko zrem skozi steklo kabine,
premajhne za najino igro,
ravno prav veliko za telo.
In v tistem trenutku
zrem nemo v pokrajino,
a še kako glasno skače srce,
ki v odsev podobe moje najčudovitejše
na steklu s svojo srečo zre.

Mirno morje na plečih zemlje
širi svoje valove v tihem vetru.
Sonce je zapelo z najlepšimi glasovi
kot zbor vil ljubezni v nežnem etru.

Deliš dlan z mojo,
ko skupaj z najino prtljago
iščeva dom najinih prvih vzdihov.

In če podarila meni
svojo si neskončnost,
vračam ti z večnostjo!

Neskončno večen najin ples
pleše v vroč splet teles,
ko vsako telo narazen plamen
skupaj tvori užitka kres.

Najina poželjiva pogleda
sta začela ovijati svoj vonj
okoli golih teles strasti.

Občutek nebeške topline
skozi točko telesa vpije
vzdihe peklenske vročine,
telo v telo se iskreče skrije...

Jokala sva od sreče,
smeh delila sva iskreno,
ko prsti v dlaneh so prepleteno
zapletali vozel večne vdanosti.

Dala si mi pred nepoznano;
prislonila si na čutila
mojega izgubljenega telesa
smeri mirnih dni.
Položila si na moje prsi
šopek najlepših rož,
vsaka izmed njih dan za dnem
raste znova in znova,
vedno znova in znova lepša.

Odprl sem razklane prsi preteklosti,
raztrgal sem spone brazgotin
ter sem v zemljo svojega srca
posadil vsako izmed rož
najinih dejanj in besed.

Nikoli prej v preteklosti života
nisem čutil cvetenje srca!

In s tabo ob meni
vsaka izmed rož najine ljubezni
odpre svoj cvet v sreči
ter ti z okusom svojega medu pove,
da ti edino sonce najsvetlejše si,
pred katerim srce moje
ljubezen iskrenosti v objem telesa,
cvet rdeč, moder in rumen razpre.

Jokala sva od šibkosti,
smeh delila sva v oporo,
ko dlani dajale so podporo
besedam plamenov naju duš.

Odhajava vsak v svojo hišo.
Toda nič, kar sva poznala,
nikomur ni več dom.
Postal je meni dom objem
topline tvojega telesa,
ljubezni tvojega srca
ter užitka najinih strasti.

Odhajava vsak v svojo hišo,
toda vse do konca z najinim talentom
nezaigrano prisloniva nasmeh
drug drugemu večno na obraz.
Nasmeh, ko spomnim se obrazov
vseh nevednežov ljudi; izraz,
ki pričal njihovi razsodnosti
v poguben je poraz.

Edina, ki skupaj najboljša sva
drug drugemu v popolnosti.

Logični umetnik,
ki je vpletal misli v užitek,
pozabil je na razsodnost, logiko,
položil je razmislek v počitek,
pravi; "Delil trenutke sem
z nekom, ki ga nisem razumel,
ker iskal krila sem na hrbtu
njenega božanskega telesa,
a jih začuda nisem našel,
kajti še vedno sem prepričan,
da delim svoje srce in telo
z najlepšim angelom nebesnega svoda,
ki meni ne verjame, da je angel,
čeprav je dejstvo, tako kot voda,
da teče iz gor v morje,
nikoli iz gladine v pogorje.
In dala mi je tisto,
kar je najtežje najti;
mirnost v dušo, ljubezen v srce,
iskrenost v ušesa ter telo, pogled,
ki poželjivo vame zre.
In vračam ji z vsem kar premorem!"

Spomin zopet prižene mi v misli
valove bodrih morij s soncem,
ki tone v horizont gladine.
Morje, ki je kaplja proti oceanu
moje hvaležnosti za njen obstoj,
moje ljubezni za njeno srce.
Ker dala mi je svoj ocean.
Predraga muza mojih dni,
ljubezen je kapljica iskrenosti.
In ti mi utapljaš srce in telo
v oceanu teh kapelj,
iz katerega nikdar ne izplavam!