Povabilo članom Vala k sodelovanju

Na pobudo prijateljev, ki se trudijo ohranjati in ponovno oživeti prastaro vero in način življenja naših prednikov STARIH SLOVANOV, vas vabimo, da se pridružite s prispevki na temo STAROVERSTVA. Poezija je lahko novorojenka, še topla - izpod peresa, ali pa malce v pozabi, ni važno, le pogumno jo pripni.

Na Gradu Struga Otočec bo namreč v drugi polovici meseca decembra (točen datum sporočimo) odvijalo staroversko praznovanje Božiča/Svarožiča, na katerega smo vabljeni tudi Valovci. Ob praznovanju bi v čast, zahvalo in spomin, naše prednike počastili s poezijo na to temo.

Več o združenju Starovercev na: http://www.ajdi.org/onas.html

Kratka predstavitev staro-verstva:

Narava, priroda v vsej svoji pestrosti je bila vzor našim prednikom. Opazovali so ves obdajajoč svet, spremljali naravne sile in častili njene cikle. Bog je bil vse to, kar jih je obdajalo in tudi sami so bili bog, saj so verjeli, da so delček celotnega stvarstva. Način življenja so priredili glede na sončne cikle in glede na njegovo različno moč v letu glede na gibanje po nebu. Častili so svojega sončnega stvaritelja, katerega so poimenovali Svarog/Svarun/Svaritelj.

Ko je noč najdaljša in dan najkrajši so praznovali vsakoletno rojstvo Božiča Svarožiča. Zimski obrat sonca je bil čas novega mladega boga, ki bo zemljo znova napolnil s toploto in vegetacija se bo čez čas znova začela.

Pomladansko enakonočje je čas Zelenega Jurija/ Jarnika/Jerneja. Najveselejši čas v letu, prebujanje narave.

Kresna noč ima prav posebno moč. S prižiganjem kresov na visokih hribih in gorah, čim bližje nebu, naj bi sonce prejemalo čim več svetlobe in toplote, da bi še dolgo sijalo s polno močjo. Častili so polboga Kresnika - zlatolasega in zlato-rokega sina ognjenega boga, ki je podedoval sonce, svetlobo, toploto in ogenj…

Proti koncu avgusta Mara postane Morana. Naši predniki so verjeli, da Morana takrat prvič napove svoj prihod. Leto se je postaralo in se počasi pripravlja na smrt.

Prastara vera časti s himnami naravi in njenim silam, ter vsem, kar jih je in nas obdaja in še vedno kroji naše življenje.

Prispevek pripravila: Nataša Novak

Da prebijem led, pripnem svojo "Pot k sebi" spet...
Nuška, HVALA

Iz davnine obujamo mrtve bogove
na glave natikamo kravje rogove
kaj strah nas je biti tukaj in zdaj
Morda Svarun bi olajšal nam pot v raj.

A kaj ko ni več kamnitih svetišč
in znanja o tem je le še za prgišč.
Le kdaj Vestalke bodo znova zapele
in sekir'ce bojne nam onemele.

Čudnih navad smo se od Frankov navzeli
le pijani od medice smo še veseli
ko kmet si kneza več ne voli,
se za knežji kamen tepejo VOLI.

Gradimo si nakupovalne katedrale,
in boga denarja molimo bolj kot ostale
Valjhunov je več kot Črtomirov sedaj
da sužnji smo, ve že vsak otročaj.

Morda se pa najde še kak Iztok med nami
ki nam dokaže, da smo svobodni Slovani
Bizancu odvzame krivični nam tron
Veselje nam vrne in pravi Kanon.

Nuška Golobič je napisal/a:

Kratka predstavitev staro-verstva:

Narava, priroda v vsej svoji pestrosti je bila vzor našim prednikom. Opazovali so ves obdajajoč svet, spremljali naravne sile in častili njene cikle. Bog je bil vse to, kar jih je obdajalo in tudi sami so bili bog, saj so verjeli, da so delček celotnega stvarstva. Način življenja so priredili glede na sončne cikle in glede na njegovo različno moč v letu glede na gibanje po nebu. Častili so svojega sončnega stvaritelja, katerega so poimenovali Svarog/Svarun/Svaritelj.

Ko je noč najdaljša in dan najkrajši so praznovali vsakoletno rojstvo Božiča Svarožiča. Zimski obrat sonca je bil čas novega mladega boga, ki bo zemljo znova napolnil s toploto in vegetacija se bo čez čas znova začela.

Pomladansko enakonočje je čas Zelenega Jurija/ Jarnika/Jerneja. Najveselejši čas v letu, prebujanje narave.

Kresna noč ima prav posebno moč. S prižiganjem kresov na visokih hribih in gorah, čim bližje nebu, naj bi sonce prejemalo čim več svetlobe in toplote, da bi še dolgo sijalo s polno močjo. Častili so polboga Kresnika - zlatolasega in zlato-rokega sina ognjenega boga, ki je podedoval sonce, svetlobo, toploto in ogenj…

Proti koncu avgusta Mara postane Morana. Naši predniki so verjeli, da Morana takrat prvič napove svoj prihod. Leto se je postaralo in se počasi pripravlja na smrt.

Prastara vera časti s himnami naravi in njenim silam, ter vsem, kar jih je in nas obdaja in še vedno kroji naše življenje.

Prispevek pripravila: Nataša Novak

Dobro je tole napisano ga. Nataša. Polovico tega sploh vedel nisem..

Oj, Matic... samo brez ga., prosim...

Zamisli, občuti in izlij v/na naš val

Lučka Skale je napisal/a:

Prepis iz moškega sveta:

Mitologija slovenskih bogov in demonov

Slovanska mitologija je tudi polna duhov, nekateri so dobri in nekateri slabi. In zanimiva je legenda o duhovih, ki prebivajo v lesu. Iz te legende se je tudi rodilo trkanje po vratih. Namen trkanja namreč ni ta, da bi priklicali gospodarja ali gospodarico, temveč da bi priklicali nekaj bolj nadnaravnega. Stari Slovenci so verjeli, da v drevesih prebivajo dobri duhovi. Ko drevo posekajo, ti duhovi ne umrejo, temveč prebivajo v izdelkih, ki se iz lesa pač naredijo in v mnogih primerih so to bila vrata. Trkanje po lesu prikliče te dobre duhove in nam ter gospodarju prinesejo srečo in zdravje. Iz tega prepričanja izhaja vraževerna gesta, ko moramo potrkati po lesu, da potrdimo neko napoved.


Najpomembnejši slovanski bogovi in bitja:

Kresnik
V bistvu je pomen tega božanstva precej nejasen. V glavnem se predstavlja kot sin neznanega božanstva, ki je povezan s Soncem in ognjem, oborožen s strelo, kladivom, sekiro, kijem, ali mečem in potuje po nebu v svoji zlati kočiji. Velja za slovenskega Herakleja, saj tudi on naredi dvanajst dobrih del. Pri njegovih junaštvih mu včasih pomaga njegov štirioki pes, včasih pa njegov brat Trot. Kresnik se bojuje s Troglavim Pegamom in kačjo kraljico. Po nekaterih legendah to ni njegovo pravo ime, če kdo omeni njegovo pravo ime, potem to božanstvo umre. Kresnik je bil tudi nekakšna zamenjava za Peruna.

Trot
Je Kresnikov brat, ki je premagal kačo s perutmi, ki jo je nadenj in nad brata poslala kačja kraljica. Trot je kačo pokončal s svojo zlato sekiro. Po nekaterih legendah naj bi bila Kresnik in Trot le polbrata.

Potoglav
Je Kresnikov brat in njegov nasprotnik ter Vedomec. Je najmlajši sin vrhovnega vladarja Svetovida. Potoglav se zaljubi v sestro Norejo in jo ugrabi. To naredi tudi zato, ker je Kresnik prvorojenec in mu želi nagajati. Kresnik se spopade s Potoglavom, ki ima obliko kače. Med bojem se spreminjata v različne živali. Boj poteka na gori, v zraku ali pod zemljo. Ko Kresnik premaga rivala, pada blagodejen dež in potem nekaj let zemlja obilno rodi, raste zlata pšenica. To je bilo na kresni dan, zato se v spomin prižge kres in ljudje se polivajo z vodo. Na koncu se poroči s sestro Noro. Duše pravičnih pokojnih so vpletene v boj z demoni in udeležene pri kozmičnih in meteoroloških pojavih.


Vedomec
Vedomec je bitje, ki vidi ali ve, kaj se dogaja na svetu, na zemlji, pod zemljo in nad njo. Ne gre za eno določeno bitje, v glavnem pa gre za demone.


Veles
Bog podzemlja in bog bogastva, ki je lahko prevzemal podobo kače, bika, zmaja ali volka. Je precej nenavaden bog, saj ga označujejo tudi kot boga vojne, hkrati pa tudi boga živine in poezije. Veles je znan tudi po tem, da lahko vzame dušo človeka, ki je prelomil obljubo.

Svarog
Imenujejo ga tudi Svarun in je bog neba in oče vseh slovanskih božanstev ter stvaritelj sveta.

Triglav
Ime troglavega slovanskega božanstva v nekaterih mitih povezujejo tudi s Svarunom. Ime v bistvu pomeni gospodarja zraka, zemlje in vode. Številka tri je v mnogih verah veljala in še velja za magično številko in v primeru Triglava ni nič drugače. Ker ima tri glave, vidi vse, zaradi tega pa predstavlja tudi modrost.

Vesna
Boginja pomladi, plodnosti in obilja. Predstavljena je kot lepa ženska, ki prinaša blagostanje.

Morana
Je slovanska boginja smrti, zime in teme. Njeno ime pomeni smrt, izhaja pa iz indoevropskega korena mer, ki pomeni smrt. Po nekaterih legendah naj bi se po tej boginji imenovala reka Mura.

Krivopjete
So ženske, ki imajo dolge zelene lasi, nazaj obrnjena stopala in dlani. Bivale so v votlinah na vrhu gora, ljudi opozarjale na nevihte in točo, kradle otroke in jih pojedle. Na vrhu gora lahko človek okamni, kar povzroči urok čarovnice.



Pehtra je ženski demon, ki je tudi vidovita. Je voditeljica pokojnikov, predvsem otroških duš. Je prinašalka dežja in snega, tako imenovanega babjega pšena. Naj bi hodila po hribih in z zlato ročko sejala sneg.

Perun
Najpomebnejše božanstvo v slovanski mitologije je Perun. Je vrhovni slovanski bog. Bog strele in groma, bog dežja, pravzaprav na splošno bog kmetijstva. Njegov simbol je hrast, ki so ga stari Slovani častili kot neke vrste tempelj.

Poganska verovanja so izjemno kompleksna in ker je pokristjanjevanje vključevalo tudi popolno uničenje starih verovanj, je v nekaterih primerih zelo težko potegniti neke zaključke.

Za konec pa si lahko preberete še legendarno zgodbo o Zlatorogu:

Jezerska dolina in prostrana visokogorska planota Komna sta bili nekoč planinski raj. Tam so bivale bele žene, mila, dobrosrčna bitja. Prikazovale so se tudi v dolini, pomagale siromakom v stiskah in ženam pri porodu. Otroka, ki je prišel na svet v njihovi navzočnosti, so varovale vse življenje. Zahvale za svoja dobra dela si niso želele. Če se je kdo pomotoma ali iz predrznosti približal njihovim bivališčem, so ga kamni in snežni plazovi, nevihte in toča prisilili k vrnitvi v dolino. V gorah so pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi rogovi – Zlatorog. Njegovi rogovi so bili ključ do neizmernega skritega zaklada.


Mladi lovec iz doline Trente je rasel v varstvu belih žena. Vzpenjati se je smel na najvišje gore, ne da bi se mu bilo treba bati česarkoli. Lepemu dekletu iz doline je nosil šopke gorskih cvetlic in si pridobil njeno ljubezen. Nekega dne pa je dekle zasnubil bogat beneški trgovec, ji poklonil zlat nakit in dejal, da bi ji njen lovec moral, če bi jo imel dovolj rad, prinesti Zlatorogov zaklad.
Dekle se zdaj ni več zmenilo za ubogega lovca. Obupan in užaljen se je še isto noč odpravil na pot, da bi našel Zlatoroga. Zjutraj ga je zagledal na visoki skali, streljal nanj, toda pozabil na njegovo čudežno moč. Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože.
Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku mu je povrnila veliko življenjsko moč. Zdirjal je proti lovcu in ta je prestrašen in oslepljen od sijaja zlatih rogov omahnil v prepad. Narasla Soča je njegovo truplo prinesla v dolino. V rokah je držal šopek triglavskih rož.
Zlatorog je v sveti jezi razdejal svoj gorski paradiž in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Njegov zaklad pa je ostal skrit v gorah pod Triglavom.

Prepisala: Lučka

LUČKA, HVALA

Se boste pridružila s kakšno stvaritvijo? Toplo vabljena

Zahvaljujem se avtorju te fotografije in tudi tistemu, ki ima do nje pravico, da je z njo pospremil na pot tudi to pesem!

http://www.fairiesvampires.com/photo/2033374:Photo:4872330?context=user

Vasja Belšak

VASJA, No, ne čisto vsem

Kamenček na kamenček polagamo
s skupnimi močmi gradimo,
se trudimo,
da na trdnih temeljih jo obudimo.

A obstaja drugi svet,
občudovalcev reklam in trgovine splet.
V današnjih časih teh,
stojijo na nevarno majavih tleh...

Zakaj vse se do temeljev zruši
predno se nekaj novega rodi???

Mogoče zato, da se ne okuži
od tistega, kar nič več ne služi???

Je svet prešprical ure matematike,
da včasih kaj tudi vzporedno gre???

Pozdrav

morda še ta paše semkaj.. Lešij je tapravi Duh..

https://literarni-val.slovenianforum.com/t1457-erepinjast-zadrhtljaj

Saša Slavković je napisal: OBJEM NARAVE
se strinja, da tud paše sem...

https://literarni-val.slovenianforum.com/t3788-objem-narave

Zlatorogov brat


Iz časa / Mlado Jutro (1931) - Josip Vandot: Čudno in skoraj neverjetno se vam bo zdelo, da je imel Zlatorog, slavni triglavski divji kozel, brata, ki je bil močnejši in lepši od Zlatoroga. A vse to je bilo res. Saj starejši ljudje pod Martuljkom še danes pripovedujejo o Zlatorogovem bratu.

Res je bil Zlatorogov brat lep divji kozel. Omanov oče iz Rut je vedel povedati marsikaj o njem. Nikoli ni trdil, da ga je srečal gori nekje med skalovjem Martuljkovih snežnikov. Vendar smo bili prepričani, da ga je bil gotovo že videl. Omanov oče pa žal ni vedel, kako je bilo Zlatorogovemu bratu ime, in zato še danes nihče ni mogel poizvedeti, kako so mu rekli naši dedi.

Zlatorogov brat je bil velik, velik in krepak, da noben divji kozel tako po vsem triglavskem pogorju. Imel je črne oči, ki so se čudovito svetile, zlasti ponoči. Rogovi mu niso bili zlati kakor Zlatorogu, marveč srebrni. Ni bil rjav kakor druge divje koze, ampak črn. A poleg tega je bilo najčudovitejše, da je imel perutnice, krasne, srebrne perutnice, ki so se svetile v sončnih in mesečnih žarkih daleč naokoli. Toda pravili so, da je mogel letati samo ponoči, da ni brez potrebe plašil ljudi v dolini. A ponoči so ga vaščani večkrat videli, ko je letel preko speče doline in izginil za gorami na koroško stran. Še bolj čudno pa je bilo, da se mu je izpod silnih parkljev usipalo suho zlato, kadar se je raztogotil in s parklji grebel po trdi skali. To zlato je bilo najlepše, kar ga je po širni zemlji. Vaščani so pač tu pa tam zagledali sredi skalovja veliko kepo tega zlata, a ga niso pobrali, ker so se bali nečednih čarov. Zato so se rajši prekrižali in zbežali, da bi jih ne premagala skušnjava.

Zlatorogov brat se je svobodno sprehajal po divjih, s snegom posutih Martuljkovih gorah in ni poznal nad sabo gospodarja. Ljudem se mu ni bilo treba umikati, ker so ljudje preplašeni pobegnili, če so ga zagledali.

A v starih letih je stanoval na planotici za Akom poleg modrega jezerca silen čarodej; ki je bil prišel v gore kdove od kod. Čarodej je bil velik mož, nosil je črno, košato brado in je s kačami čaral kraj jezerca. Ta čarodej je ukroti Zlatorogovega brata, da mu je bil popolnoma vdan in mu je služil kakor pohleven psiček. Treba mu je bilo samo zažvižgati, pa je divji kozel že pritekel in tiho čakal, kaj mu čarodej naroči.
No, čarodej ga ni mučil z nepotrebnimi deli. Samo v mesečnih nočeh ga je zajahal, divji kozel je moral razpeti perutnice in zleteti s čarodejem z gore. Brzela sta preko doline in koroških gora in sta se ustavila šele na vrhu Dobrača. Tam ju je pričakovala čarovnica, zavita v belo haljo in z vencem iz rdečega rušja na glavi. In do jutranjega mraka so tam čarali ljudem srečo in nesrečo, kakor je pač naneslo. Petelini so že prepevali po dolini, ko sta se vračala čarodej in njegov kozel in sta se potuhnila v rušje kraj modrega jezerca za Akom.

Sam Bog ve, kdaj in kam je izginil čarodej z Martuljkovih gora. Resnica je, da ga zdaj ni več tam gori, saj ga izmed današnjih ljudi še ni bil videl nihče. A vaščani pravijo, da kozel s srebrnimi perutmi še danes hodi po Martuljkovih gorah. Samo zaradi predrznih turistov se je umaknil med nepristopne pečine sredi Špika ali Široke peči. Včasih pa se prikaže na planoti za Akom kraj davno že usahlega jezerca. A s parklji ne grebe zlata več.

Vendar pa pravijo, da je takega zlata po Martuljku v zvrhani meri, samo da ga ne more videti nihče. Vidi ga le oni, ki je rojen pod deveto zvezdo in pod devetim oblakom. Otroci, morda ste rojeni prav vi tamkaj. Zato pa pojdite v Martuljek. Če že Zlatorogovega brata ne zagledate, zagledate pa prav gotovo kepe zlata in jih prinesete poln nahrbtnik domov. Samo pod deveto zvezdo morate biti rojeni in pod devetim oblakom, pa bo vse prav.

Josip Vandot
Mlado Jutro, 6. december 1931


Prepisala: N. N.

Na obronkih tišine,
vse rodi se, vse mine.

Na obronkih tišine...
si sonce in mesec podajata roko,
kdo vodil bo leta kolo.

Na obronkih tišine...
Morana, boginja smrti in zime
počasi zabriše sledi bolečine.

Na obronkih tišine...
Svarošič rodi se,
da v temnih nočeh daruje topline.

Na obronkih tišine...
Lada čašo ljubezni nalije,
Živino seme življenja vzklije.

Na obronkih tišine...
nov dan, leto, tisočletje,
rodi se in mine.

V ta prežarčen s tèmo svet
Zbran ob Ognju gledam spet,
Ko se ròsa v led hrustáni,
Ob pijači in ob hrani.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Iz bližin vseh naših domov
Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Z naših upov spétih daròv
Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí
Je, v očeh pozórnih odsév,
Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Ogenj molim – lístje lesà
Je posvétil v sòje zlatà,
Ko s hrustálno gre kočijo
Klícat žítja, da živijo.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Iz bližin vseh naših domov
Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Z naših upov spétih daròv
Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí
Je, v očeh pozórnih odsév,
Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Vidim, Ogenj v mnogih očeh
Zbranih k Soncu, eden od vséh,
V sŕčjih vseh evrópskih domén
Znánih nepokórnih plemén.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Iz bližin vseh naših domov
Vozi naše v védje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí,
Z naših upov spétih daròv
Pelje voz v zavétje Bogov.

Naj kolòvrat ta se vrtí,
Svarožíč, o, dete Močí
Je, v očeh pozórnih odsév,
Sin Koléde, naših, vzcvetél.

Sveti se plezálcev knez
S praporjev kot v gozdu kres,
Na knežéči vsaki višini,
Naših lik božanstev v bližini.

Vladimir Veligor

Tovariš Mraz

Kratki svetlobe so časi,
Noč je posrkala dan,
Sínov Stribógovih že glasi
Z ledom prekrivajo dlan.

Režejo glóžje oči ti,
Led pod podplati boli,
Mora vsesplošna pa grozi ti,
Bliža se zora mrazí.

Star sivi mož te pogleda,
Mraz ti je kri ohromil,
Kdor le mu zvest je, se zaveda
Da pa ostane še živ.

Novemu Soncu in tebi
Dar smo, Kračún, dali v žar,
Da bi približali te k sebi,
Da ti za nas bóde mar.

Mótre, da ljub nas obiščeš,
Peli v kolédski smo čas,
V srcih da naših dobro iščeš,
Da spet se vrneš med nas.

Črna so krila prekrila
Sonce svobodno nad nas,
Ko te je volja prebudila,
Zvesti smo ti, stari Mraz.

Nismo pohlepni več židi,
Vsem smo tovariši mi,
V družbo zdaj našo ti še pridi,
Bodi tovariš naš ti.

Vel si čez hoste in stepe,
Gledal sovragu v oči,
S snegom prekril si hribe lepe,
Vode okámenil si.

Krila si zmrznil od ptice,
Vid jim v leden dal ovoj,
Križarskim tankom gosenice
Zvezal si s cépi v zastoj.

Kadar pobeliš naravo,
Pomnimo tvoj lepi dar,
Pomnimo zmage sveto slavo,
Se ne predamo nikdar.

Našel pri nas si iskano,
Voljo svobode v vse dni,
Naj ti na znanje bóde dano,
Pridni zelo smo bili.

BOJ BOGOV

https://literarni-val.slovenianforum.com/t3985-boj-bogov#13074

Lučka

MEDDIHI

https://literarni-val.slovenianforum.com/t3979-meddihi#13063


SVIT VALOVNIK

BELA OMELA
na beli brezi
pomeni
bel strohnel les.

Bela omela
se ne zajeda v čvrsta mlada drevesa.
Ta so lepa brez okrasja.

Bela omela
je vilinska ogrlica,
ki jo nadenejo vile.
Tako obdarijo drevesa
in jim polepšajo rogovilaste krošnje.

Bela omela
je sveta.
Omete črne pege,
omete lise strahov.

Bela omela
sklene bele jagode v molitev
in vile takó očiščeno pesem odnesó
tja, kjer se pravkar rojevajo
nova usta,
nov glas.

Vile plešejo vedno le
radosten ples.

.... in opogumil se je soimenjak

super

LP NN

Pozdrav Novakovi