Različne pesmi

Oprosti mi

Sem človek, napake imam vse,
je ni, ki je ne bi imel,
a vseeno, sem si drznil,
sem si drznil, Te ljubiti Te ...

Vem, delam greh, tega ne bi smel,
oprosti, Si dotaknila se ...
Moje duše, mojega srca, mene ...

Ne smem, res ne smem,
delati tega, kar počnem ...

Oprosti, saj grem, mi je hudo,
oprosti, sem človek samo...

gabriel s

Ex extro

Mali Brijuni .., sunce već polako
šeta po zidu sobe, drugovi su
svi pred kuhinjom ...
Samo ja, Nenad i Ljubiša, đombe
stare, zadnji nam je dan u vojsci,
pratimo sanjivim pogledom sunce na steni ...
Ajde, ustajte, sa osmehom nas budi
stariji vodnik, već sam treći put
tu, porućnik vam porućuje, moli vas,
tako je rekao .., smeh u sobi ..,
moli vas, da poslednji put dođete
u zbor, može u civilu ...
Na stanici u Puli ...
Ja, Nenad i Ljubiša ...
Od prvog dana smo zajedno u vojsci ...
Moj vlak stiže prvi, več je podne ...
Ulazimo u zadnji vagon ...
Ništa ne govorimo, nema potrebe,
u godinu dana smo postali jedno ...
Vlak kreće, silaze, otvaram prozor ...
Piši .., imaš moj broj .., zovni ponekad ...
Vidimo se ...
Za sat vremena, Nenad za Zagreb,
Ljubiša za Beograd ...
Nikad se više vidjeli nismo.., čuli telefonom ..,
nikad si pisali ...

Ljubljana, končno, grem hitro na avtobusno
po karto in .., moj bus za Koroško me že
čaka ... Mrzlo je, a tako domače, se nasmehnem
v sebi in se zlijem s sedežem ...
Koroška .., ćale me že čaka na postaji ..,
e kaj si bre sinko .., zdravo ćale, kade e
mama .., ne i beše dobro, te čeka doma, ništo nee,
malku gripa ja fati ... Ajde, sedi vo kolata,
skoru ke bideme doma ...
Mami moja, ji planem v objem, solze ..,
nehaj, si rečem in se nasmehnem .., a sem
baba ali dec ...
Prvo kosilo doma, po letu dni, skoraj letu ...
Dobar li e ručokot? Me sprašuje ćale .., dobar e,
najdobar do sega, site se smeeme ...
Nego, kažete mi što e so Tanja, ne mi se javuva
veke mesec dena ...
Mama me gleda in skriva solzne oči, ata gre
v sobo, vsi tiho ...
Kaj vam je???
A veš, pravi mama, mesec dni
nazaj je imela prometno ...
Bilo me je strah,
da bi zvedel,
preden prideš iz vojske ...
Je ni več ...

December 1986, veter brije,
želi še tisti šopek, ki ga
zate držim, srce mi divje bije ...
Tu je .., tu si .., Tvoje ime ...
Tu se vse konča .., in se nič
več ne začne ...
Kako bom zdaj?
Sem kot ubogi hudič,
smilim se sam sebi.
Prižigam svečko, me ne
uboga roka, tiho zakolnem ..,
oprosti, ljubljena moja ...
Veter brije.., in spet
želi tisti šopek, ki je samo zate ...

Piši mi .., javi se ponekad .., imaš moj broj ...

gabriel s

Vse osebe v gornjem prispevku so izmišljene, vse, kar
bi lahko bilo podobno dogodkom v realnem življenju,
je naključno ...

Nihče
Nikomur še nisem povedal
o Tebi, povedal, kaj sva imela.

In tudi nikdar ne bom,
boš moja večna skrivnost.

Nikomur ne bom povedal,
da ljubil sem Tebe in
da Ti mene ljubila si.

Nihče ne ve za tiste noči,
jasne in polne zvezd.

Ob tistem vrtičku zelenem,
polnem dehtečih, mavričnih rož.

Tam sva našla vodo življenja
in se napila do nezavesti.

Danes nisva to, kar sva bila,
danes sva drugačna oba.

Le znotraj, sredi sredice srca,
sredi tega, tam o naju nekdo ve,
samo tam, kjer sva midva
in drug ne ve nihče...

gabriel s

Korak v Tvoje oči

Smaragdna modrina voda
pleše skalovju naproti,
se v Tvojih očeh lesketa,
tihoto soteske premoti...

V senci negibno počivam,
ko hlad me ovija tesnobno,
v Tvojem pogledu uživam,
uživam modrino zagrobno...

Vstopam v Tvoje oči,
mraz in vročina skelita,
mi daješ in kradeš moči,
je zavesti ograja prebita...

Vode srce mi predro,
čez misli modrina namaka,
me režejo stene ostro,
ko pekel čez dušo koraka...

gabriel s

V ljubezni umila

Sinoči, nad suhimi listi hrastovja,
sva se ulegla pod veje tišine,
in sva želela mogočna mostovja,
podreti v brezna sivine...

Ognjena kača je naju povila,
je tiho poslušal potok glasove,
pekoče žejna, sva naju popila,
skovik iz daljave, jokanje sove...

V osrčju gorovja, gozdnega roba,
je odeja iz mehkih nebeških luči,
tam je za vedno najina soba,
tam tisoče vil nad nama bedi...

Zora je naju zjutraj zbudila,
ni šepetala, je glasno govorila,
ob potoku si jezno obraz je zmočila,
ker sva sinoči se v ljubezni umila...

gabriel s

Dežek

Dežek tiho pada,
po strehici bobni,
midva imava rada,
ko nežno zaboli...

Dežek tiho pada,
zunaj je mokro,
se imava rada,
nama je toplo...

Dežek tiho pada,
ne slišiva ga več,
pod streho sva iz žada,
vse drugo je odveč...

Ko darila so delili,
midva sva brez ostala,
ne bodo zdaj odkrili,
da sva sama si jih dala...

Dežek tiho pada,
si dajeva darila,
se imava rada,
sva v srečo jih zavila...


gabriel s

Se večeri...


Želim napisati pesem o naju,
misli so čiste, se večeri,
je v srcu podoba o Raju...
pa mi nekako med prsti spolzi...

Napisati pesem o naju želim,
pa mi nekako ne gre,
krila so mrtva, več ne letim,
srce več ljubiti ne ve...

Ne poznam te več,
me nisi poznala nikoli,
mi je vse s tabo odveč,
mi trgajo dušo sokoli...

Pusti pepelu, da ohladi,
pusti vetru, da ga razpiha,
misli so čiste, se večeri,
pusti, srce naj zadiha...

gabriel s

Morda bi danes

Bi danes popil do dna
tisto flašo rdečega grozda,
pa saj jo bom, nič mi ne brani,
namočil misli v potok kraj gozda,
zamašil z glino odprtino v rani...

Popil iz ustnic rože rdeče,
roso v jutru še hladnem,
popil iz ustnic rože drhteče,
roso v jutru pomladnem...

Te vzamem, me vzameš
v objem gorenja nesmrtni,
saj verjamem, verjameš,
da niso načrti načrtni...

Pusti, ne misli o naju,
pusti, da sreča omami,
morda bova skupaj v Raju,
umrla ramo ob rami...

gabriel s

Slovesa dan

Danes je prekrasen dan,
golobje modrega neba,
kot takrat, ko sem jo spoznal.
Danes je prekrasen dan,
kot takrat, ko moja je bila
in vse bi dal, da bi z njo ostal.
S tistimi velikimi modrimi očmi,
s tistim sončkom, ki se skriva
v ozadju nagajivega pogleda.
Nisva bila dolgo skupaj,
kot bi v divjem galopu
Pegaz zamahnil s svojo grivo,
a vseeno zadosti, da sem jo ljubil
in je ona ljubila mene.

Danes je prekrasen dan
in nekdo drug poljublja sončka
v njenih očeh in tisti, ki ga
ona boža, nisem jaz...
Ljubil sem jo, nekoč, moje dekle,
še vedno jo rad imam,
saj danes je prekrasen dan,
nalašč, da zadnje slovo predam
in dovolim duši, da zapre poslednjo
rano v stari brazgotini srca.
Danes je prekrasen dan...

gabriel s

Nehajte spomini

Nehajte spomini
s krili prhutati,
nehajte spomini
ob postelji mi stati

Nehajte spomini
v sanje mi hoditi,
nehajte spomini
srce mi spet buditi

Nehajte spomini,
ni več vredno tega,
nehajte spomini,
dovolj bilo je vsega

Nehajte spomini,
ob zori moram vstati,
nehajte spomini,
želim si le zaspati...

gabriel s

Roža rožmarina

Tako lepo poljubljaš,
da diši po rožmarinu,
ko oblake mi obljubljaš
in srce namočeno v vinu...

Tako lepo poljubljaš,
da mi dušo boža
in zvestobo mi obljubljaš,
kot rožmarina roža...

Tako lepo poljubljaš,
z nežnim cvetom rožmarina,
zdaj vame se zaljubljaš,
ko ura kliče, ura petelina...

Tako toplo poljubljaš,
slovesa čas je čas pelina
in ko v zarji se izgubljaš,
mi srce diši od rožmarina...

gabriel s

Ko moški Žensko ljubi

Za vse večne čase
nekdo Te občuduje,
da pozablja nase,
samo Tebi se raduje...

Občuduje gibe nežne
Tvojega telesa,
ki igrajo melodijo
naravnost iz Nebesa...

S pogledom boža
Tvoje nežne prste,
nedolžne, kot je roža
prav posebne vrste...

In v mislih odpotuje,
da se k Tebi vrne,
na rami Ti domuje,
zasveti in utrne...

V srcu mu razbija
velika ura stenska,
ki počasi ga ubija,
ker ljubi Tebe - Ženska...

gabriel s

Ranjena

Nikjer Te več ni,
pred vsemi se zapiraš,
se skrivaš pred ljudmi,
počasi, potiho umiraš...

Si tiho, ko zvonec zadoni,
oken in vrat ne odpiraš,
samo v sanjah srce Ti bedi,
počasi, potiho umiraš...

Ranjena, od vsega, od vseh,
ovita v mrežo nostalgije,
iz dneva v noč, na tleh,
Te svetloba ne umije...

Te sploh ne prepoznam,
nič ne čutiš, nisi ganjena,
zbuditi Te ne znam,
ker bila si ranjena...

gabriel s

Ljubila po smrti

Sem čakal nate po smrti,
da tudi Ti si umrla,
sem čakal na tisti črti,
da lahko si spet me uzrla...

Prišla si zgodaj pomladi,
ko na Zemlji vse je cvetelo
in so vsi se imeli radi,
je dušo Onstranstvo Ti vzelo...

Pripravil sem zate, za naju,
najlepši košček Nebesni,
najboljši prostor v Raju,
za najini duši prelestni...

Zdaj sva srečna za vedno,
ob meni si vsa žareča,
brez Tebe bilo mi je bedno,
zdaj tukaj moja si sreča...

Ker ni bilo dano v življenju,
ko najini upi bili so podrti,
da sva zgorela v trpljenju,
se bova ljubila po smrti...

gabriel s

Pijanček

Kaj o Njemu sploh veste?
O Njegovem življenju?
so bile mu zveste, nezveste?
O Njegovem trpljenju?

Kaj vas sploh briga?
Je pil šnops ali vino?
Njemu več ne miga,
glavno, da štukal je slino...

Spal je na mrazu,
v beli, boleči zmrzali,
v hladnem so gazu
vsi ga po vrsti psovali...

A nekoč je davno imel
ljubezen, družino, vse To,
in To je sanjal osamljen, vesel,
ko je odhajal v večno nebo...

Vsaj To..., gabriel s

Ipswich

To ni pesem
čeprav se v verzih zdi!
To je sramota
današnjih dni...

Nekdo, motena oseba,
ubija nedolžna dekleta,
ker mu je potreba,
ker od rojstva so prekleta...

Ubija, ubija iz zadovoljstva,
država se baje trudi,
mu ni mar Svetega trojstva,
daj, človek, se zbudi...

Naj bi bile prostitutke,
se prodajale za denar,
za državo so lutke
in komu to mar???

In nekdo jih pobija,
lahko bi bilo pri nas,
mar je to Demokracija?
V puščavi žejnega glas...

Nočem biti del tega,
družbe, ki rojeva bolne,
jaz verjamem v Boga
in ne v tistega, ki kolne...

Ne pustimo, da pri nas,
se godijo grozovije,
ki Britanijo na glas
v mrak lahko zavije...

Ne pustimo, nikdar in nikjer...

gabriel s

...Ti ljubim nogé

V čaši Terana
je solza rdeča,
je kaplja oprana,
kot kri je svetleča...

V čaši Terana
je morje valov,
je zemlja zorana,
blagoslov je bogov...

V čaši Terana
je kraško srce,
si v njemu umila
je burja lase...

Bodi mi čaša,
da pijem iz Té,
življenje ne vpraša,
je prav ali ne...

V čaši Terana,
kjer sonce zavre,
kot mavrica slana
Ti ljubim nogé...


gabriel s

Kako lepo

Jesen je spet, ko dolgo v noč
spomini stari sanjajo o Tebi,
kot suho listje brez objema,
zadržujem jih nekje v sebi,
da na površje ne privrejo,
da mi spet ne šepetajo,
kako lepo, kako lepo
mi je bilo ob Tebi...

Le kje si zdaj, ta trenutek?
Koga ljubiš nevstavljivo,
nežno, mehko, nevsiljivo?
Komu šepetaš, da je edini,
koga osrečuješ v tej sivini?
Kako lepo, kako lepo
mu zagotovo je ob Tebi...

Vem, da ni bilo mogoče
in da ni bil pravi čas za to,
a vseeno, bila si vse, kar
vedno sem želel, vse in več,
preveč, da lahko bi to imel...
Preveč, da priznal bi sebi,
kako lepo, kako lepo bi mi
bilo, ko nekaj bi pomenil Tebi...

Veter mraz v objemu seje,
misli mi v hlad ovija,
ni veselja, ni radosti,
zadnje listje že odpada,
Kako lepo, kako lepo
mi ob Tebi je bilo,
ko sva se imela rada...

gabriel s

Se včasih...

Se včasih mi zazdi,
ko Te pogledam v oči,
da bistri potok žubori
in deviško čisto stoka,
kot da v njemu Se umiva
sama Božja roka..

Se včasih mi zgodi,
ko pobožam Ti lase,
da slišim veter
prihrumeti iz gora,
kot bi bil od nekdaj
v njih doma...

Se včasih mi zgodi,
da vidim Te kot brezo,
vitko in visoko,
sredi jase,
s koreninami globoko,

čakajoč, da jo odžeja
voda bistrega potoka
in da veter gorski
med veje tiho ji zajoka...

In vedno,
ko zgodi se to,
srce si zaželi močno,
krila orlova imeti,
vse to preleteti,
Te ljubiti, nežno Te objeti..

Tvoje telo, Tvoje lase, oči..
Se včasih mi zgodi...

gabriel s

V ozvezdje Škorpijona

Nad trsjem siva meglica,
korak v barje se vdira,
rosa kaplje spolzi mi z lica
in daljava v kriku zamira...

V Zemljó se Sonce zažira,
sence imajo dolge roké,
krog se ponovno zapira,
ko dan dokončno umre...

Utrujen Ribji orel nosi
zadnji plen v gnezdo,
pa zamahne s krili
in prižge mi prvo zvezdo,

skozi Lunin sij pokaže,
kje lahko omahne
za trenutek mi telo,
da lahko Te vidim v slovo...

Tam, kjer rojevala bi Zarja,
zablešči se kot iz brona
čez gladino barja,
z Velikim Vozom peljem
se v nebo, želim si
tja, v ozvezdje Škorpijona...

gabriel s

Pravljična trata

Ob koncu pomladi,
v začetku poletja,
Na trati ob vrtu,
preprogi iz cvetja...

Poljub si mi dala,
kot Ti si ga znala,
bila si kot roža,
mikavna in zala…

Na pravljični trati
bilo je zakleto,
vrata za vrati,
ključavnic nešteto..

Ko vse sva odprla,
so barve zbledele,
Nazaj se ozrla,
so rože venele ….


So mnoga poletja
od takrat minila,
bila sva premlada,
ko sva se ljubila…

gabriel s

Sinoči

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla,
kot smisel obstoja bodoči,
si dolgo pri meni bila...

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla,
ko duša resnice ne loči,
si polna življenja bila...

Sinoči, pozno ponoči,
si meni v sanje prišla...
Tiho! Srce, zdaj ne joči,
da ne bi ponovno odšla...

Sinoči, pozno ponoči,
si rekla, da zadnjič prihajaš,
da ni več v Tvoji moči,
zdaj za vedno odhajaš...

Sinoči, pozno ponoči,
so ključi nebesja odprli vrzel,
ko čas je izginjal v noči,
svoji sem dragi odšel...

gabriel s

Objemi

Objemi moja krila,
jih stisni v srce,
da želja mi, leteti,
v naročju Ti umre...

gabriel s

V večnost

Ko sva spet se rodila,
Na Svet ponovno prišla,
da bi spet naredila,
kar ne bi smela bila...

Nič naju ni izučilo,
ne bolečina, ne strah,
saj telo je vse oprostilo,
za naju, odšlo je v prah...

In spet sva tukaj, objeta,
poljub na ustih drhti,
ta pesem je neizpeta,
goriva in nič ne boli...

Nihče na tem Svetu,
ne Bog, hudič pa še manj,
nihče na Modrem planetu,
ne vzame nama teh sanj...

Ne dava večne ljubezni,
ne dava sebe drugim, drugam,
pa naj bo spet v bedi, bolezni,
ne daš mene in jaz Tebe ne dam...

Drugače ne znaš, drugače ne znam...

gabriel s

Dovoli mi

Dovoli mi, da Te poljubim,
da pijem vodo tvojega izvira,
dovoli mi, da se zaljubim,
tam na koncu, kjer srce umira ...

Dovoli mi, da Te pobožam,
moja roka je ljubezni lačna,
dovoli mi, ker Ti si roža,
ljubezen moja je brezplačna ...

Dovoli mi, da Te varujem,
kot bi varoval otroka,
da tudi zate se bojujem,
da Te brani moja roka ...

Dovoli mi v svoje sanje,
zame vedno si edina,
dovoli, da verjamem vanje,
moja draga, ljuba domovina ...

gabriel s