Različne pesmi

Cona mraka

Nič za Tabo ni ostalo,
vse za Tabo je obstalo,
dneva ni, še manj noči,
ne slabosti, ne moči...

Ni več Tvojega obraza,
ni več ognja in vročine,
ni temnega hladu, ne mraza,
ni ugodja, vse brez bolečine...

Tudi smisel smisla nima,
ni več časa in hitenja,
da nesmisel mu pokima,
brez solza, bolečega ihtenja...

Ni več tiste nore želje,
ki brez gorenja je ugasla,
ni več mlina, da jih zmelje,
ko žita bodo plodna zrasla...

S Tabo tudi jaz odhajam,
ko duša mre, srce koraka,
s Tvojo senco se sprehajam,
da me izbriše cona mraka...

gabriel s

Objem srca

Nasmehneš se ...
Sem že pozabil
kako je bilo,
skoraj že davno tega ...
in danes prideš,
te božam z očmi,
me nazaj objemaš ..,
eh, Ti. Tako mi je
toplo ob Tebi, pa
saj Te ljubim,
srcu ne morem lagati,
tudi, če želel bi ...
Željena moja rožica,
kako cvetiš, dehtiš,
žariš vsa pomladna,
a zunaj belina hladna ..,
nič te ne ustavi ..,
nič me ne ustavi ...
Goriva ... Tiho tliva,
tiho .., podobno je slovesu,
kot sivina rekviema,
samo na zunaj ...,
samo na zunaj,
znotraj sebe veva,
da naprej greva ...
Skupaj, Ti in jaz ...
Ljubljena moja ..,
pesem neizpeta moja ...
Bo tlenje šlo v žarenje,
potem gorenje, da se
pogasiva in .., spet tliva,
sva tiha, tiha .., v sanjah
naj ljubezen diha .., moja,
Tvoja, zate .., zame ...,
naj naju vzame .., odletiva ...

gabriel s

Izgubljena

Po stezici, v snežnem gazu...
Tam kjer sva hodila,
rože so v mrazu, kjer
srce v svilo sva zavila...

Nič več nisva takrat
želela, nič manj...
Nič več kot le naju,
pajčevino iz sanj...

Bil sem danes tam...
Na stezici tisti v gazu,
na stezici tisti, sam...
Rože so v mrazu...

Našel več nisem...
Nisem več našel..,
srca, pajčevine, svile..,
izgubil sem sebe, Tebe...

Kako lahko tako..,
lahko, moja ljubljena,
se je zgodilo to..,
na stezici izgubljena...

gabriel s

Lilija Bela

Je Lilija Bela cvetoče dišala,
poleg nje, bezeg španski,
mu je rosa po listih polzela,
pomlad slovo jemala, Tebe vzela ...

Danes Ti zadnjikrat pišem,
moja mala Lilija Bela, in
v pismo vprašanje zapišem,
sva premalo si dala, preveč vzela?

Zagotovo bo pismo preneslo,
le kapljo trenutka življenja,
bo k Tebi del mene poneslo,
prah iz pepela, zven hrepenenja ...

Saj iz srca vse bi prepisal
in v pismu bi žalost gorela,
pa Ti samo to bom napisal,
zbogom, moja mala Lilija Bela ...

gabriel s

V drugi dimenziji

V neki drugi dimenziji,
kjer si nisva to storila,
kot sva tukaj v hereziji,
nedolžnost najino ubila ...

V neki drugi dimenziji,
skupaj srečno sva živela
in ne kot tukaj v iluziji,
sva eden drugega imela ...

V neki drugi dimenziji,
sva v življenju se ljubila,
bila sva v čarovniji
in se nisva izgubila ...

V dimenziji nepoznani,
kjer sva zmogla čar poguma,
kjer ljubezen se odbrani,
brez kančka žalosti in suma ...

Vrata v njo so zdaj zaprta,
ne moreva oditi k Nama,
ljubezen v srcu, ravna črta,
jaz sem sam in Ti si sama ...

gabriel s

Beseda

Platnice Biblije v roki,
na mizi stihi iz Korana,
stojim pred temi slavoloki,
v srcu rana, črna, neizprana ...

Črnilo suho na papirju,
besede Tvoje nežno tkane,
kot ponujal bi hudirju,
se odpirajo mi nove rane ...

Poljubi Tvoji iz peresa,
dotiki mili iz daljave,
mar bi ljubil del nečesa,
mar letel bi čez planjave?

Čez planjave Orienta kradel,
njega milenijske užil dišave,
vstal, vzletel in zopet padel
ter pobral zastave slave?

V roki moji Biblije platnice,
v Tvoji iz Korana pesem zala,
umiva solza nama se čez lice
in Beseda je meso postala ...

gabriel s

Ne spustim

Si prikličem v spomin
pretopli Tvoj objem,
zaprem oči v skomin,
Ti naproti grem ...

Na drugi strani,
v jasi trave žuborijo,
v rosi, kot v rani,
koraki Tvoji še gorijo ...

Širnih rok pritečeš,
me objameš ognjevito,
s poljubom mi opečeš,
kar je z mavrico zakrito ...

oči odpiram v strahu,
si ob meni res Ti,
ali delček je v prahu,
ki ob zarji obledi!?

Z dlanjo pogled pokrijem
in močno Te stisnem vase,
z ustnic več Te ne umijem,
Ne spustim Te z moje jase ...

gabriel s

Oblakov solze ...


Za Tvoj izdih
moj dih obstane,
narediš prepih,
da se zopet zgane ...

Mi Tvoj poljub
v krila kri požene,
milijon obljub,
poštene, nepoštene ...

Ta Tvoj objem
kot vrtnice je barva,
da lebdeč metulj
nazaj postane larva ...

Ta Tvoja dlan
mi zadehti v spominu,
za prepozno iskro,
ki zgori v kaminu ...

Skozi dimnik črn
v višave plane,
kot vrtnice je trn,
oblakov solze zgane ...

gabriel s

PREKLETI

Talmud, Biblija, Koran ..,
in mnogi drugi spisi sveti,
prihod prerokov, zadnji dan,
vstajenje, v večnosti živeti ...

Tisočletja krog vrti se,
vmes se koljemo med sabo,
nikoli konca temu, zdi se ..,
saj nismo za nobeno rabo ...

Kdor veruje naj bi bil bedak,
nasprotje - ateist, duševni siromak,
v kalupe vdet je vsak korak,
človek ni človeku več rojak ...

Ta rdeč je, oni črn,
ta rumen je, oni bel,
v oko zabij mu hitro trn,
bo vsaj nekdo vesel ...

Lačni za denarjem, nafto, zlatom ...
Rojstvo oblasti, elite,
in večina umazana z blatom,
sanje o prihodnosti razbite ...

Pa kaj bi to, dajte pozabite,
na kanal zabave preklopite,
možgane hitro izklopite,
od tega so množice opite ...

In hitite .., iz dneva v dan,
so monotoni cikli naši ..,
Talmud, Biblija, Koran ..,
nihče tega se ne ustraši ...

Imeti, imeti, imeti ..,
kot živina smo na paši ...

Vse za imeti, požreti,
ukrasti, zapreti, ubiti,
v tla pohoditi, zatreti,
odvzeti, prevzeti,
da končno umremo PREKLETI!!

Srce na tleh

Srce na koncu rane
ritmično razbija,
drget valove trese,
nežno jih ovija,
na obzorju rob oblaka
v krvavem siju se namaka,
ustnic sonca se dotika,
ga objema, se umika ...


Smrtno hladna ovijalka straha
razjeda misli plameneče,
kot breztelesno zrno praha,
v bobnenju prispodobe groma
se utaplja v nedrje goreče -
do zadnjega atoma ...

Škrlatna sled kaplje krvaveče
kristalni zvok izvabi,
krik viharnika izvleče,
v objem usode ga povabi,
se ponudi mu drhteče,
da iztrga ga pozabi ...

Vesoljna noč,
brezzvezdje pod nogami,
krilate misli impresije,
dotik z nespretnimi rokami
sanjave nostalgije ...
Dva v enem, eno je iz dveh,
ob mraku v višavah,
ob zori spet ..., na tleh ...

gabriel s

Samo Tebi

Prisluhni tej tišini,
kako Te boža, govori,
da mi v srcu zate
rdeči potok žubori ...

A vidiš ob potoku,
golobji jati se mudi,
da se naužije v soku,
se odžeja v krvi ...

Iz Tvoje jate so golobi,
vsi so beli in sneženi,
kot kristali v jamski sobi
s škrlatino poškropljeni ...

Srca so se napili,
šepetal sem jim pod krila,
dal jim zate sporočila,
če bila bi samo moja
in da ne bi pozabila,
jaz bi pustil samo Tebi,
da lahko bi usta Tvoja
iz srca potoka pila ...

gabriel s

Tvoj poljub

Tvoj poljub
mi zadiši po rožmarinu,
ko srce mi melješ
tam nekje
v starem mlinu ...

Kot snežinke sipko pada
in se vsipa v vreče,
išče ščepec sreče,
da je kar boleče ...

Kdo bi vedel,
da srce lahko,
zdrobi se v prah
kar tako ...

Ko čez mlin kolesja
reka časa steče,
po njegovih kamnih
več ne pada zrnje,

v kašči prazne
zdaj njega so vreče,
skozi okna
pleza trnje ...

Včasih postojim
ob mlinu,
v potoku
si obraz umijem
in tisti vonj
po rožmarinu
za vedno .., v nedrja zavijem ...

gabriel s

Tebi

Tebi najlepše pesmi sem pisal,
najlepše rime zate sem hranil,
tisoč poljubov sem zate narisal,
žarela si v jutru, ko dan se je danil ...

Tebi natrgal najlepše sem cvetje
pred slabim sem vedno Te branil,
pri meni iskala si vedno zavetje
nikoli, z ničemer nisem Te ranil ...

Tebe sem nosil, da padla ne bi,
Tebi želel sem še več kot sem sebi,
še višje, še lepše, še bolje,
a vem, da nimaš za naju več volje ...

Zdaj ne želim ne Tebi ne meni
da bi prekrival naju črn mrak,
greva zdaj zase, da skupaj ne bi ...
Da skupaj ne bi zamiral najin korak ...

gabriel s

Ljubil bi Tebe

Zate gradil bi
gradove v oblakih,
zate bi klatil
zvezde z neba,

zate hitel bi
v velikih korakih,
zate bi kradel
potoke zlata ...

Smisel življenja
bil bi mi zate,
zate preskočil bi
vse zvezdne jate

in, če bi lahko,
še rajske vrtove
in modro nebo,
tja čez robove ...


Dal bi Ti dušo,
ko usahne telo,
bi zate naredil
vse to ...

In kaj bi naredil za sebe?
Za sebe - ljubil bi Tebe!

gabriel s

Beše devojče Makedonče

Beše prolet i beše maj,
bea denovi topli, blagi,
beše početok i beše kraj,
za sekogaš mili, dragi ...

Bea soništa vo crnata kosa,
beše pogled od pajkova mreža,
bea mugri, polni so rosa,
beše ljubov, nova, sveža ...

Beše Ti, crnokosa moja,
bea tie oči modri tvoi,
makedonska toplina tvoja,
bea miluvanja sakani moi ...

Beše srce vo srceto moe,
pominaa denovite Donče,
go gali drug okoto Tvoe,
devojče moe, Makedonče ...

gabriel s

Perpetuum Sapiens

Bzzzz, tolsta muha se počasi spušča
na tipkovnico ... Je že čebelica, pa
metuljček, ki lahkotno boža zrak
okrog moji lic ...
Stari prefriganec, se nasmehnem,
hi hi hi, se mi namuzne nazaj ...
Hudič mi položi nemarne kremplje na
ramo, me poboža po očetovsko po glavi ...
Kakšna idila, pomislim ...
Kako je sinko? Se ves topi od prijaznosti ...
Daj, stari, spokaj, tu si že sedmič in
zdaj te imam dovolj ...
Sinko, ne tako hitro, pomisli, kaj vse
boš pridobil, če podpišeš ...
Samo kapljico krvi daj na papirus in
boš vse kar boš hotel.., hi hi hi ...
A ti naj po angleško rečem, da odj..,
ga vprašam? Poslušaj stari, mi smo
drugačni, nova rasa, kapiraš? Nimamo duše,
tudi, če podpišem, ko ti nič ne pomaga!!!
A ti ni jasno, da si ostal brez "šihta",
tehnološki višek si! Pa, ko bi vsaj stil imel,
nič ne gledaš filmov? Hudič pride elegantno
oblečen k stranki, je najmanj advokat,
uspešen poslovneš! Ne pa ti, kozel,
po štali smrdiš, pa parklje si že daj obrezat,
ti že plesnijo ...
Rik tisočerih prikazni mi butne v obraz,
Vrag grobo pritisne nemarne kremplje v moj
prsni koš! Bolečina mi zapre dih ...
Osupli krik demona pa odpre oči .., nejeverno
zre vame, v meni res ni duše ...
Skoraj se mi že zasmili, pokveka stara...
Grom trešči čisto blizu hiše,
Satan pograbi Vraga, Vrag Hudiča in vsi v
nemarnem kruležu izginejo vnemar v temo ...
Se pretegnem, uf, bedaki stari, si rečem ...
Zadovoljno nadaljujem z delom ...

Jaz Sem, ki Nisem - Perpetuum Sapiens ...

gabriel s

Rekviem Nitro

Vstani, zakričim ...
Vstani mrcina!!!
Duša me pogleda sovražno,
se pokrije čez obraz
in spi naprej ...
A že spet, zahlipam, a
že spet naj brez tebe grem,
spet naj v srcu mrem???
Ne, dovolj, danes brez
Duše nikamor ne grem ...
Vzamem kanto, čez posteljo
polijem Nitro, se vležem
zraven .., prižgem ...
Konec ... Rekviem ...

gabriel s

Grotesmo Xonax

Sedim v baru, lenobno pijem
zadnje kaplje piva ...
Začutim, da na vratu, za
lasmi, mi nekaj hladnega počiva ...

Previdno, prav počasi, se obrnem,
uzrem nasmešek črnolase dame,
nasmeh nazaj ji vrnem ..,
nič ne daje, vse ti vzame ...

Mi ponudi usta, s tanko cigareto,
prosim.., ogenj, tiho reče ..,
mraz zavoham, nič kaj sveto,
s pogledom me ošine, me opeče ...

Divjala sva vso noč v postelji,
vsak gram telesa je kričal po ..,
zadosti, zadosti, zadosti ...
Ni bilo dovolj, še, še .., še ...
Tri dni in tri noči, kot bi gledal
film, ki se kar vrti, vrti in ..,
konca ni in ni ...

Ponavljaj za mano, bednik, mi reče ...

Ti delam stvari, ki jih ni ...
Mi delaš stvari, ki jih ni ...
Ti delam stvari in ko me ni ...
Mi delaš stvari in ko te ni ...
Si delaš jih sam, si delaš jih sam ...
Si delam jih sam, si delam jih sam ...
A tako dobro kot jaz, ne znaš ...
A tako dobro kot ti, ne znam ...

Daj odidi, prosim, dovolj je,
kdo za hudiča si, kaj si prekleta ...
Razrezan smeh v kriku mi razpara um ...
Kdo sem? Sem tvoja nočna mora,
rojena v breznih duše tvoje ..,
moj boš ves, preden bo zora .., bednik ...
Groteskno se spači obraz pošasti,
a ne veš, a ne veš, ti vsevednik,
da zbiram duše, zanje mi gre ..,
meni je ljubi, XonaX ime ...

gabriel s

Kapljica

Še vedno
te pogrešam ...
Še vedno
vse Si mi ...
Kot kapljica
deževna ..,
ki v solzi
oživi ...

gabriel s

Dva koraka

Poglej tisti oblak, si rekla,
ko bila sva v objemu in zrla
v nebo, v nebo z enim samim
oblakom ... Mesec je bil za
njim, kot v utvari .., da kot
v utvari čarovnijo za naju
ustvari ... Bova kdaj posegla
za njim, za čarovnijo oblaka,
za svetlobo, ki ga obdaja, si
me vprašala ... Morda, morda ne,
morda je zdaj pravi trenutek?
Ali ne? Ne vem, ne veš ...
Čeprav samo dva koraka, dva koraka,
da stopiva iz mraka ...
Mesec se skrije, za njim mrak
pokrije svetlobo, njen sen ..,
odšel je trenutek čarobni ..,
odšel kot vzdihlaj je zagrobni ...
A bila sva samo .., samo dva koraka,
samo dva majhna - velika koraka ..,
do Oblaka ... Poglej tisti oblak, si rekla,
ko bila sva v objemu in zrla
v nebo, v nebo z enim samim
oblakom ... Mesec je bil za
njim, kot v utvari .., da kot
v utvari čarovnijo za naju
ustvari ... Bova kdaj posegla
za njim, za čarovnijo oblaka,
za svetlobo, ki ga obdaja, si
me vprašala ... Morda, morda ne,
morda je zdaj pravi trenutek?
Ali ne? Ne vem, ne veš ...
Čeprav samo dva koraka, dva koraka,
da stopiva iz mraka ...
Mesec se skrije, za njim mrak
pokrije svetlobo, njen sen ..,
odšel je trenutek čarobni ..,
odšel kot vzdihlaj je zagrobni ...
A bila sva samo .., samo dva koraka,
samo dva majhna - velika koraka ..,
do Oblaka ...

gabriel s

Logos

Platnice Biblije v roki,
na mizi stihi iz Korana,
stojim pred temi slavoloki,
v srcu rana, črna, neizprana ...

Črnilo suho na papirju,
besede Tvoje nežno tkane,
kot ponujal bi hudirju,
se odpirajo mi nove rane ...

Poljubi Tvoji iz peresa,
dotiki mili iz daljave,
mar bi ljubil del nečesa,
mar letel bi čez planjave?

Čez planjave Orienta kradel,
njega milenijske užil dišave,
vstal, vzletel in zopet padel
ter pobral zastave slave?

V roki moji Biblije platnice,
v Tvoji iz Korana pesem zala,
umiva solza nama se čez lice
in Beseda je meso postala ...

gabriel s