Najin klepet je lahko tudi orgazmičen

Nekoč so nam baje obrnili svet iz zelenega na sivo. Nihče tega ni predvidel, samo zgodilo se je. Virtualni klepet mi je postal orgazmičen, besede neke tipkovnice so postale ljubezen mojega življenja in s klikom na off lahko grizljam iluzije še pozno v noč.

Danes sem se zbudila iz morastih sanj. Hodila sva namreč po travniku, bosih nog in nasmejana. Ti si me držal za roko, bila sva tako pristna, jaz pa nisem znala zbežati , ko si vzel moj obraz med dlani in me želel poljubiti … Zdrsneva. Predvidevam, da izginjava s svetlobno hitrostjo v neko čudno sfero, kjer me režejo tvoje prve gube, medtem ko v rokah držim jokajočega otroka, po tleh se plazi drugi, na vrhu okna kamor plezaš, pa je z rdečo napisano Kariera. Potem utrujena padam, padam v mehko belino in skozi priprte veke še ujamem, kako se mi spanje beleži v tvoj notes, ki diha za strastjo. Nekdo začne razbijati po vratih in ne neha in ne neha, kot bi ne vedel, da sem že zdavnaj izgubila ključ do tiste hrapave želje, ki sem si jo nekoč pljusknila v obraz.

Šele pisk novega sms-ja me zbudi v nov dan in odžene pretežke misli. Predaleč sva za objem, imava pa ljubezen, ki nikoli ne mine … Vedno tvoj.

uf... kdor zna, zna

Znaš, znaš Robert ... jz pa sm hotla samo mal kontrirat tvoji sliki Objema.

misliš da vem, kje je in katera je?

Robert Tudjina je napisal/a:

misliš da vem, kje je in katera je?

Jao dal si nam jo v delavnico, da pišemo nanjo in dobila sem idejo, da kontriram objemu. Štekaš zdaj? Eno rubriko nižje jo maš

zdej štekam:) tej fotki si ti dala naslov objem:) k original naslov fotke je "pod njim"

ahahaha, a res???

No, nema veze, ne enga ne druzga ni v moji zgodbi, tako da vsem kontriram

pod njim... on je bil.. košat bor... je še... videl letos:)

pod njim? pod košatim borom..

morda tako? ta mi je prišla na misel ob tej zelo všečni fotografiji..

..
pot tja in nazaj

tema je lepa
tema od mraka
noč si z zoro
noro pomaga
roža si išče
tiha zavetja
trava počiva
polna je petja

kje bo pomlad
gnezdo pustila
katero poletje
bo srh spreletel
ob morju že bori
prižigajo sonce
murva se stara
postaja pepel

kje so grobovi
tesnih objemov
kje so poganjki
ki gredo v tri dni
še bodo ladje
po travnikih plule
na valih medenja
mrak zažari

Pestuješ, objemaš navdihujočega Otroka, vidik, ki raste s teboj. Ustvarjalnost te presvetljuje, te od rutine za preživetje dviga nad gravitacijo nujnih opravil.