Najin ocean

Izgubljen dih besnih duš
polni jadra najinih pretrgano,
vedno zakrpanih platen ljubezni!
Na premec sva postavila svarilo,
da ljubiva se na gladini morij,
četudi bo na kopnu vodovje presahnilo,
plula bova dlje,
z objetimi dlanmi zrla v mesečino,
sonce prosila z objetimi telesi,
naj utopi z žarki bolečino.

Spet pluje, orje val dno ladjevja,
spet pluje proti nama horda
umazano osovraženega človeštva.
Pridi, le pridi,
odpri pokrove topov na boku,
daj, streljaj, utopi si ljubezen
v svojem lastnem krvnem soku!

Daj, uniči še kar mrtvo zre,
kolji, da si brišeš kri v joku,
svet, zaorji v led egoizma,
naj mraz stre srce ti v led,
naj sneg obteži krila ti pohlepa,
da pozabil boš na bolečini
svojih dejanj uničenja letet!

Spet pluješ, solza v morju,
spet kri plava na gladini,
ko zaorala skupaj sva v svet,
pretrgala tančico dni v ledini,
ko pozabila sva živeti v ednini.
Ne pozabila, pustila sva za sabo,
zdaj polniva si dni v dvojini.
Toda kar bilo je nekdaj prah,
v prah bo znova skozi žile steklo,
ravno tako midva nekdaj živeča sama
bijeva skozi kri dni dvojine v ednini.

V večnosti ednin ljubezni!

Z dnem, ko sem ti vzel srce,
ko skritega ga v prsih čuvam,
sem si meč ljubezni stkal,
ščit v strasti sem skoval
in le skrij se v meni,
ko klala bova grom morja,
ko strela bolečine bo gorela,
zapolni si, da ni ga živega gorja,
v katerem bi se nit ljubezni spela,
še težje mrtev svet bo naju klal,
ker še preden noč na krov bo legla,
vsako dušo hrepenenja bom odgnal
in ni moči na širnem morja horizontu,
ki bi zadušila najih dih strasti,
ni na trdnem kopnu vkopanih v tla pasti,
da bi v koraku skupnem družno omahnila,
ker verjemi da je angelom tam gor
ljubezen najina predraga in premila,
da pustili peklu proti nama bi upor!

In vem da je tako,
ker prosim sem Boga,
naj v odstotnosti bogastvo čuva
in vse kar vem, je le to,
da me nikdar ne zakolje v hrbet,
še manj obljubo svojo si izda,
ko pod zamahi kril vojske angelov,
čuva tebe, moj predrag zaklad!

In verjamem mu,
dokazal mi je varstvo že tolikokrat,
v kolikor sem videl tebe vsakokrat,
ko še lepša od prejšnjič predme si prišla,
podoba iz nebes, najlepša vrtnica
tega s plevelom prepletenega sveta!

Zdaj nežno plujeva po morju,
morje je kot zibelka užitku,
ko ob tebi sem bližje kot telo,
vdahnem zrak, ki si ga izdahnila,
kradem vsakič zvezdnati pogled,
ki si mi ga z vekami odškrnila,
vračam nežen ti dotik,
po telesu najinem se strast pretaka.
Sprva nežno kot izvir izteče,
v potok svojo strugo širi,
zdaj burno že kot reka teče,
dokler vodovje najinih užitkov
se v morju vdanosti umiri.

In v morju tem valovi ne bučijo,
v njem ni čekanov besa,
ki po mesu svežem hrepenijo,
v morju tem valovi tkejo glas,
pojoč v mesečini se po obali širi,
da te ljubim kot obala val gladine;
petju se pripne še diamant mesečine,
beseda iz srca neprecenljivo izveni,
ko si med poljubi tiho skleneva dlani.