Na razpotjih, ki ostala so za vsem,
obrazi, usode, življenja,
korake delam, ko ne gre,
polnočna tiha bedenja,
k Tebi bilo je namenjeno vse.
Vsa premagovanja neštetih ovir,
umiranje, vstajenje, da zopet umre,
tisti strohneli nemira okvir …
Soba z nešteto Vrati, Oken nikjer,
samo en ključ, ki nič ne odpira
in stopnišče, ki vodi navzdol,
se ponuja, pridi, spoznaj kako
počasi potiho vse se podira,
ko pokorno v mukah žarek umira …
Ključ imam v rokah, ni pravi,
ne, ključ je pravi, jaz nisem
v pravi sobi, ta je brez Oken.
Ta ključ Okna odpira in se
sprašujem, zakaj ključ za
Okna, kdo skozi Okna vstopa?
Sem že v drugi sobi, ta ima Okna.
Ne rabim ključa za Vrata, samo
besede sem izrekel in sem tu …
V tej sobi so Okna, ahh, kako
je svetlo in toplo in pozabljene
so sanje temne in jedke …
A tudi tu ni izhoda, Vrat ni,
so Okna, bi jih kar odprl in
odletel .., ampak na Oknih so
rešetke, spustim ključ iz rok,
obstojim, in Spoznanje se
v misli počasi mi usede …
To ni prava soba!
Bile so neprave prave besede …
gabriel s
Namenjeno Njej, ki ve za neprave prave besede ...
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
