BESEDE

BESEDE

Tudi danes je lep dan. Tako kot večina dni.
(a je že dan? Ne še. V temi se solze spreminjajo v smeh.)
Vse polno besed je v njem. Njenih. Njegovih!
Njene so lepe. Lepe so. Brez rdečega vina in brez jutranje kave.
Pripoveduje mu zgodbe. Ali ve? Medtem zre v njene oči.
V trenutku zasliši val morja. Toploto sonca. Šum vetra v gozdu pod njegovim oknom.
Ureja svoje misli. Ha, ha še bol so zmedene.
Naj posluša razum, ali sosede ki se od daleč derejo: heeeej pridi na kavo!
Nič od tega. Duša nori. Pleše svoj ples, ki je neustavljiv.
Brez muzike, le: besede, besede, besede..., .
Njegov razum se z dušo prepira, jo prosi naj vendar že neha... .
Ona pa se smeji. Yes!
Na ekranu nekdo, ki jo (ne) pozna. Ona?
Oči skozi oči vidijo radostno dušo, ki se skriva za kodrastimi lasmi.
Zasliši melodijo stare pesmi: To je ritem srca, to je pesem … .
Od kod prihaja? Radia ni. To je ritem srca?
Obljubil ji je…, obljubil ji je…, da ne bo slišal njenih besed. Norec.
V resnici ji je obljubil, da se ne bo zaljubil. Norec.
Ravnal bi kot Odisej! Ne v tem času to ne zaleže.
Preveč je zvokov, melodij, besed…, ki pripovedujejo zgodbe.
Zdaj ve, Zaljubil se je. V njo? V besede! Ona se mu smeji?
Iz srebrnega hladilnika vzame rdeče vino. Ura se je premaknila za eno uro naprej.
Sedem zjutraj je že.Zakaj ne spi? Njegova duša…, kot slapovi… .
Nikoli ne pije rdečega vina na prazen želodec.
Zakaj je vino rdeče, pravzaprav? Kakšne barve pa je Ljub…, no, besede?
Ničesar več ne razume.
Kakšno zvezo imajo solze z besedami.
Na besede, na morje besed padajo solze in delajo kroge v morju zgodb o večnosti.
Vse mine, vse umre, vsi.
Ljubezen pa ostane in besede in obljube tudi.