Peklenska nebesa

Peklenska nebesa
Tea Oršanič, Aljaž Čuden in Miroslav Tičar
(Nadaljevanje pesmi ljubim zaporedja brez ponavljanj)

praprot oklestim za spolzek korak,
ne boj se, ne skrbi, Ti veš, da sem vrag.

Vrag, a obleka je angelska,
Vražji, pogubno zapeljiv je pogled,
Ki izpod trepalnic priklene te v tla,
Vzame ti glas in ti ude omrtvi...

angel pozablja, da zima mrači,
vrag se v kočiji gizdalinsko smeji.
če skupaj bi v ognju oba zagorela..
le kje.. le kje.. nebo bi vnela?

Nebo bi se vnelo visoko v raju,
Kjer ogenj pekla bi se združil še z "mano"
Nebeško to hrano, ki polni duha,
Na peklenskem žaru bi jedla oba.

ja! saj ta je kočija - kočijazadva,
/se angel razkrili, in vrag topota/
kar naj se najeta, takole: objeta,
saj vemo.., kako se ta zgodba konča.

Konča se v skupku dveh potnih teles,
Vroče ognjenih in burnih kot kres,
Niti ne v peklu, a nekje vmes
Med ognjem samote in bliščem nebes...

V tem dvoboju peres so se iskre kresale.
V plesu teles so misli obstale.
Ko polnoč odbila je in še več,
še vedno odmeval je krik boleč.

zgodba od včeraj, za danes in jutri.
naj se trem nornam spočijejo udi.
ko plesale so na obodu vodnjaka,
nam rišejo gibe naš`ga koraka.