Komu mar

Še vedno verjamem
v prvi dotik.
V prvi poljub.
V prvi objem.
Tresoč, negotov,
z okusom po še.
Še vedno verjamem
v prvi pogled,
kjer še ni začetka sledi
neizbežnega odhajanja,
ki se vrača v znova in znova
v vrtinec  želenja.
Kjer nenadoma ni več nikogar

in kjer okoli naju vse ostalo izgine

in ostaneva samo midva.

Še vedno verjamem
v prvinskost želje,
da bi se poljubljala
s celim telesom,
in zgubila
v sladostrastju
vznesenega čutenja,
ki sva mu priča le midva.

Nihče ne ve.
In komu mar.