Miselnice različnih avtorjev

Vem, da bodo ostale naposled le misli,
ki bodo kot balzam božale mojo dušo
in grele s toplim in večnim plamenom,
preden bom utonil v svojih zadnjih sanjah.

Jože Brenčič

Redko drevo cvete le enkrat,
njegovi plodovi zadnjikrat dozorijo,
listje se odene v škrlat, se posuši
in veje so brez upanja na pomlad.

Jože Brenčič

razprostrta krila rišejo senco na obraz,
v okno sili žalostno sobotno popoldne,
v okno sili žalosten sobotni večer,
stenice tesnobe izsiljujejo odločitve.
Dihati samo zase je nesmisel –
vdihniti za nikogar, izdihniti za nikogar.

Jože Brenčič

Poglej v nebo in me zaslutiš
na nepomembni zvezdi:
kako sem še vedno nor,
kako še vedno živim,
se vzpenjam po lestvah
stkanih iz tvojega spomina.

Pomembni odgovori pridejo,
ko bo vse prekril prah
in zrasel plevel iz mojih oči.
Ne hodi na zadnjo njivo,
tam sta doma žalost in tišina,
šepetata o času, ki ga ni več.

Jože Brenčič

Ko mlad si, misliš, da je "zdaj" za zmeraj,
a vsak korak v bodočnost se zarije.

Nekoč te je nekdo nalagal,
da je večja varnost,
večja čast
in večja sreča
imeti jutro zemlje
kakor vsa jutra na zemlji.
To je bil trenutek,
ko si nehal
zreti v nebo
in si se zastrmel
v tla.

milan novak je napisal/a:

Ko ti je enkrat vseeno, je že prepozno.

Vdihniti bi moral prej.

Milan Novak

Milan tvoje prijave na mejlu avtorportret@gmail.com še ni

Komu naj dobro jutro zaželim, komu zaspance z oči prepodim?
Se nas življenje še vedno dotika ali se nenehno izmika?
Lovimo srečo kot mačka rep in ne vidimo, da je pilot slep.
Dokler se sam ne zbudim, le v sanjah kdaj zbujen se zdim.
Ko grenko pilulo življenja pogoltnem in se v dan zastrmim,
skozi meglico vidim stezo, s katere poletim.

Bila sta Neža in Tine, mož in žena, že nekaj časa poročena. S časom sta se malce odtujila in nekega dne Tine stopi do srca Neže in reče, jaz sem Tine, a lahko vstopim? Srce odgovori, nobenega Tineta ne poznam. Pa reče Tine, jaz sem, tvoj mož. Srce odgovori, tudi moža ne poznam. Tine postane žalosten in se zamisli. Kako to, da me ne pozna. Pa saj me je poznalo, a se ne spomni veselja in zaljubljenosti, poklonjenih rož, sprehodov. Potem se tudi Tine spomni. Potrka še enkrat na srce in pravi, jaz sem ljubezen, lahko vstopim. Srce odgovori, o ljubezen, kako lepo, da si prišla, zate so vrata vedno odprta.

Razumeti vrednost nedelovanja

Brez teže delujem, ko bisere na pajčevino snujem,
brez sile hitim, ko svojim sanjam sledim,
brez muke nosim svoje telo, ko me vleče k tebi samo,
bez besed ostanem, ko se v sebe zastrmim,
brez greha, ko tebi nasmešek ukradem.

..
le v molku se razlikujemo.

..
obleci se v pozne cvetove,
v okrasju te mraz ne spozna.
ljubezni prekoplji vrtove -
saj veš, kje je ogenj doma.

kaj pa, če se lastovke od nas vračajo domov?

..
čistooo potihooo
je prišel en škrat,
s srcem uspel je
besede razbrat.
prekletega mraka
se ni nič ustrašil,
prisluhnil norosti
in mravlje poplašil.
korak si čez potok
nariše mostove,

misel pa tiho
prestopi bregove.

..
še dobro, da lahko po mislih brskam z
rožmarinovo vejico, ki se nikakor
noče posušiti.
.
še dobro, da lahko v pesmih dotikam misli,
ki se pajčevinijo že povsod.
.
in -
ne nazadnje -
še dobro, da sploh
lahko pišem.

..
krohot, ki se sliši iz gozda v ptici,
zabija odmev v skičaren zaton,
debla napočijo po prvih klicih,
umolknjena misel pa udarja ob zvon.

..
morda stopinje ne bodo čisto vidne.
misel v njih se objame in ... potihne.
kapljica dežjá si k sebi stisne sled,
odtis bo noro hrepenel še tisoč let.

Veš
ko te spustim v svoje dlani
tisti trenutek
ko te delček po delčku spuščam vase
ko dopuščam
da me tvoja podoba omehča
in me naredi ranljivo
tisti trenutek
me obleči v nebeško modrino
takrat mi ne oddaljuj svojih ustnic
tisti trenutek
samo ujemi moj nasmešek
ko izrečem košček sanj

(odlomek iz pesmi; Košček sanj)

Hodim po poti
kje razmetane so misli
s svojim divje razbijajočim srcem
v otožju hrepenenja
proti sinjini neba
kjer s svetlobo tlakovana cesta vabi
čez obzorje sivega dne
z rojevanjem zore.

(odlomek iz pesmi; Skozi polje maka utiram stopinje)

Za sončno zaveso
utrujenega dne
tema prebada srce
šepeta tišino
ko noč pije dušo
čez nočno nebo
v očeh noči
v katerih je odsev ničesar
šopek nežnih misli vene
a nemir trga okove
in kliče jutri
da jutranja rosa
zahajajočega sonca
odstre zavese

(odlomek iz pesmi; Silhueta noči)

Sonce poljublja dan
v krošnjah dreves
v skromni tihoti
pesem
nežnih zlatih harf
ožarja nebo.

V valovanju
neskončne
modrine
smo
svetloba
in pesem Življenja.

rdeča jesen
ognjeno ranljiva
krvav sijaj
govorica vseh barv

le gluha tišina odzavnja
slutnjo minevanja

včasih je tišina moreča
in kimanje z glavo
samo še ena razpoka več v koraku

(odlomek iz pesmi; Pomlad BO)

Nekega jutra
pride trenutek
ko v okostjih časa
kakor jastreb
obiraš
ostanke mrtvih pogledov
kjer v jamicah
trpkega nasmeha
žalostno cvetijo
uvele
želje
ko vidiš vse
slečene besede
trpko ugrizneš
v jabolko spoznanja
ki te zbudi v življenje.

(pesem; Jabolko spoznanja)