MISELNICE

Na starih stenah
spraskanih besed
uho ne zazna
tihih šepetov
prepleskanih sanj.
(iz pesmi Oplesk  časa)

***

Čas

rase

mimo nas.

Vedno vase.
(iz pesmi Odsev na steklovini lune)

*****

ptice samote
gnezdijo srhljivi molk
na votlih prsih doma.
(brahek)

*****

Vse pesmi vonji budne so tišine.
V razkošju zvokov plašno drgetajo,
ko z vetrom novih verzov prhutajo
čez popke misli do besedovine.
(iz pesmi Vonj po pesmi)

*****

Po pregretih gmajnah

pasem misli belih noči,

srkam vase sleherni reženj časa.

Takrat vem,

da sem pesem,

ki se še vedno piše.

Med glasovi.

V tišini.
(iz pesmi Med glasovi in tišino)

*****

V krčih niča
še besede onemijo.
(iz pesmi  Raskavi poljubi zemlje)

*****

jeziki sonca
barvajo gnezdišča
ognjenim pticam ruja
(iz pesmi Ogenj in kri)

*****

veter odnaša
tiho molitev
plesočih listov
v vrtince časa
večne tišine
(iz pesmi Jesenska vigilija)
Kakor takrat
me nocoj življenje boža.
Kakor takrat
sem zadrhtela kot brokat,
ki ga veter sanj obkroža
in še cveti v srcu  roža
kakor takrat.
(Veter sanj)

*****

Jesen čez gmajne je škrlat razlila,
iz sivih krošenj stresajo se sanje
in trudno zemljo zasnežijo v spanje,
da zopet v novo bo življenje vzklila.
(iz pesmi Klic oktobra)

*****

Pesem
je glas duše,
ki se v verz zapiše
včasih glasno, drugič vedno
tiše.
(iz pesmi Glasnotiha)

*****

Roža snežna
se je v toplo dlan ujela.
Roža snežna
kakor misel mimobežna
je v dotiku ovenela
in s poljubom zvodenela.
Roža snežna.
(iz pesmi Snežinka)