Klečim na onemoglih kolenih bolečin. Ječim v sebi in slina, solze, zadnje upanje, kapljajo na tla mojega usihanja.
Z mečem so ruvali telo, s kopjem mi strgali oné, z ognjem pa žgali venec krvi.
Izvolite rabelj, usekajte! Usekajte dobro, natančno v moje zatilje.
---------------------------------------------------------------------------
Tako sem preživela spet neko zadnjo noč, ko je še odjeknila slaba kri v izgubljenih kapljicah na postelji. Ujela sem se na upanje, da me bo nekdo privil nase. Čakala sem. Nesrečna za mati. Nezmožna zase. Nezaželena za ljubimca. Nepredvidena za ... Postelje bolehnih niso nudile udobja in moj naličen obraz je postal puščoba malih prestrašenih brazd. Zajedlo se je boleče vse vame, v meso, v žilje in še vedno me žre. Klicala sem na pomoč! Klicala, ker sem potrebovala zajemalko Ljubim te. A kaj ko je vera brez dejanj le praznina govoričenja! Odvlekla sem se...
Solzavo sem taksistu ponudila nepotrebne kovčke in z robcem pomešane kovance - med steno stare bolnice in nalivom jesenske deževnice.
Čuvala sem svoje rjave čevljce in šibke nogice. Komaj komaj sem sedla na sedež bele alfe. Vsaka luknja, vsak meter in zagledala sem mojega predolgo osamljenega mercedeza - ostala sva sama... V trenutkih, ko sem rahla umirala, sem spoznala. Bolečina vedno pride sama in jaz z njo - umiram sama.
Samma
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
