Adi Smolar - Zgode in prigode Tečka Sitnobe

Avtor: Adi Smolar
Ilustracije: Polona Kosec
Založnik: Literarni val

ZA NIČ SE NE DOBI NIČ (iz knjige Zgode in prigode Tečka Sitnobe)

»Ciiin, ciiiiiin!« je pozvonilo.
»Le kdo zvoni?« je pomislil Tečko, urno stekel k vratom in jih odprl.
Pred vrati je stal visok, urejen možakar. V rokah je držal veliko torbo.
»Dober dan želim,« je prijazno pozdravil, »sem predstavnik knjižne založbe in za vas imam zanimivo ponudbo ...!«
»O, a zanimivo ponudbo imate zame?« se je razveselil Tečko, »potem pa kar naprej!«
»Ja, hvala lepa!« je bil prijetno presenečen gospod, »no, hm, hja, bom pa vstopil!«
»Izvolite, sedite! Vam lahko s čim postrežem?« je bil vljuden Tečko.
»Vi ste pa res prijazni, hm, hja, kakšen sokec bi pa popil, če vam ni odveč ...«
»Ni problema, samo trenutek, prosim!« je Tečko stekel v kuhinjo in se vrnil s kozarcem soka. »Izvolite! Dejali ste, da imate nekaj zame! Kaj mi boste dali?« je prijazno vprašal.
Gospod je izpil nekaj požirkov, odložil kozarec na mizo in odprl veliko torbo, ki je bila videti zelo težka.
»Torej, mladi gospod, če vam lahko ukradem nekaj trenutkov časa, bi vam ...«
»KAAAJ!« je zavpil Tečko in skočil pokonci, »TEGA VAM PA NE DOVOLIM!«
»Oprostite, gospod, č-č-česa ne dovolite ...« je zmedeno zajecljal obiskovalec.
»NE DOVOLIM, DA BI MI KAJ UKRADLI!«
»Saj vam ne bom nič ukradel!« se je branil gospod.
»Kako da ne? Ravnokar ste dejali, da mi želite ukrasti nekaj trenutkov časa! Tega ne dovolim! Kradli mi ne boste, ne in še enkrat ne!« je bil odločen Tečko.
»Joj, kaže, da se nisva razumela!« si je oddahnil možakar, »no, torej, prosil bi le, da mi poklonite nekaj trenutkov svoje pozornosti ...«
»Želite, da vam poklonim nekaj trenutkov pozornosti?« se je počohljal za ušesom Tečko in po kratkem premisleku prikimal: »Prav! Trenutkov pozornosti imam kar precej in vam jih lahko nekaj podarim. Koliko poklonjenih trenutkov pa bi želeli, prosim lepo, upam, da ne preveč?«
Možakar se je nelagodno presedel in hitel pojasnjevati:
»Ne bom vas dolgo zadrževal, samo minutko, dve, če ste mi pripravljeni prisluhniti, prosim ...« Začel je jemati iz torbe lepe, debele, v usnje vezane knjige. »Torej, tukaj, vidite, imam najnovejšo zbirko romanov, ki smo jih izdali pred kratkim, in vas sprašujem, če bi jih morda želeli imeti ...« jih je ponudil Tečku. Tečko je knjige vzel v roke in presenečeno kimal:
»Ja, tega pa res nisem pričakoval, a knjige ste mi prinesli, res lepo ... Ja, kaj naj vam rečem? Hvala lepa, jih bom pač vzel!«
Gospod se je zadovoljno smehljal:
»Veseli me, da so vam všeč, kot kaže, ste velik ljubitelj književnosti. Zdaj pa urediva samo še formalnosti okrog plačila ...«
»Ja, ja,« je ponosno kimal Tečko, »sem zelo velik ljubitelj književnosti pa tudi velik ljubitelj živahnosti, nagajivosti in predvsem tort. Imate morda zame v svoji torbi tudi kakšno tortico?«
»Ha ha ha, tortic pa na žalost nimam,« se je smejal možakar in nadaljeval, »za te knjige vam lahko ponudim nekaj ugodnosti! Plačilni pogoji so taki, da se lahko dogovoriva za plačilo z mesečnimi položnicami ali pa, če želite, vse urediva z enkratnim gotovinskim plačilom ...«
»Ah, veste kaj, saj ni treba! Ker ste tako prijazni, bom vaše knjige vzel kar zastonj!« ga je prijazno prekinil Tečko.
»Ha ha, gospod se šalijo, kajne,« se je v zadregi smehljal obiskovalec. »No, vseeno naj povem, da knjige niso zastonj! Kam bi pa prišli, če bi bile knjige zastonj?!«
»Ja, tega pa res ne vem! Kam bi prišli, če bi bile knjige zastonj?« je bil radoveden Tečko.
»Daleč že ne, kajne, he, he,« se je v zadregi smehljal možakar.
»Če ne bi prišli daleč, bi morali priti kam čisto blizu!« je sklepal Tečko.
»Hja, khm, niti daleč niti blizu ne bi prišli! Pravzaprav ne bi prišli nikamor! Propadli bi! Bankrotirali!« se je zresnil gospod. »Saj veste, za nič se danes ne dobi nič!«
»Prav imate!« je prikimal Tečko. »Če ste mi vi dali knjige, vam moram tudi jaz nekaj dati!«
»Hja, tako je!« si je oddahnil gospod, »veseli me, da se razumeva, no, torej, kot sem že rekel, plačilni pogoji ...«
»Veste kaj!« ga je navdušeno prekinil Tečko. »Že vem! Mogoče vam bo pa kakšna moja knjiga všeč!« je pokazal na svojo knjižno omaro. »Kar izberite si jih nekaj, saj sem že vse prebral, izberite si, katerokoli!«
»Kako, prosim?« se je začudil možak.
»Kar izvolite, brez strahu, izberite si nekaj mojih knjig!« ga je spodbujal Tečko.
»Veste kaj, hvala lepa za te vaše knjige ...«
»No, no, nikar se mi ne zahvaljujte! Prosim, kar vzemite jih! Tale je dobra, o Indijancih, pa tale o živalih, pa tale knjiga o kuhanju je zelo zabavna, tale ima pa lepe slike, no, izberite si ...« jih je Tečko jemal s police in jih polagal pred zbeganega obiskovalca.
»Kar je preveč, je pa preveč!« se je tedaj razjezil možakar. »Jaz sem mislil, da se šalite, kot vidim, pa mislite s temi svojimi knjigami povsem resno! Če mojih knjig ne mislite kupiti, ne bom več izgubljal časa z vami!« Razburjeno je skočil pokonci, svoje knjige urno pospravil nazaj v torbo ter kar brez pozdrava odvihral iz stanovanja.
»Hm, čuden patron,« je začudeno zamrmral Tečko. Nato pa je pogledal na uro in se lopnil po čelu: »Hu, tiček prebrisani, kako me je okrog prinesel! Prosil je, naj mu podarim samo minutko ali dve časa, zdaj pa vidim, da mi ga je vzel kar dobre pol ure, pa tudi za cel žakelj trenutkov pozornosti mi je odnesel! In še sok je popil! Čakaj, čakaj, te že dobim! Za nič se ne dobi nič, za nekaj boš pa nekaj dal!«
Jezno se je pognal za njim in verjetno ga lovi še danes, če ga ni ujel že včeraj.