Adi Smolar - Pujsa in Andrej Migec 2. del

Pujsa je znana po tem, da rada jé. Nenehno grizlja semena in seno ali pa solato. Zelo rada ima tudi jabolka in grozdje in korenčke. Nikoli ni imela težav s tekom in Andrej Migec ji mora kar večkrat na dan prinesti kakšno dobroto, da ne postane lačna in tečna. Če je tečna, je slabe volje in takrat prav nemarno cvili in gruli in nemirno poskakuje po svojem dvorišču. Vedno je bilo tako in nič drugače. Do včeraj!

Včeraj ji je Andrej Migec že navsezgodaj zjutraj v posodico nasul svežih semen, ji dal kupček sena in nekaj listov solate ter odšel v šolo. Ko se je vrnil, je pogledal, ali morda potrebuje še kaj hrane, in začudeno opazil, da ni pojedla nič. »Ali je to sploh mogoče?« se je vprašal, nato pa zaskrbljeno pokukal v njeno hišico in videl, da Pujsa sicer mirno leži, vendar nekam žalostno gleda v svet. »Pujsa, kaj je s tabo? Nič nisi pojedla! Je kaj narobe?« »Zdravo!« ga je čisto tiho pozdravila in dejala: »Andrej Migec, vse je narobe, zelo narobe!«

»Kaj pa je tako zelo narobe, Pujsa? Te kaj boli? Imaš morda vročino?« »Mislim, da je nimam,« je odvrnila Pujsa, »boli pa me zelo, veš!« »Ja, kaj pa te boli? A želodček?« »Neeee,« je zavekala Pujsa, »želodček me ne boli!« »Kaj pa potem?« je bil Andrej vidno zaskrbljen. In Pujsa mu je končno razkrila svojo bolečino: »Srček me boli!« je dejala, »Ssrček me boli, in to tako zelo, da se povedati ne da!« »Zakaj pa te boli srček, Pujsa?« je resno vprašal Andrej Migec. »Skozi okno poglej pa ti bo takoj jasno!« je odvrnila Pujsa. Andrej Migec je pogledal skozi okno, a mu ni bilo nič jasno. (iz zgodbe Pujsina reševalna akcija)