Adi Smolar - Pujsa in Andrej Migec 3. del

Pujsa detektiv in druge zgodbe
Avtor: Adi Smolar
Ilustracije: Božo Kos
Trda vezava / 40 strani

Pujsa in Andrej Migec, Adi Smolar


Piše: Simona Solina, direktorica knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje


Zgodbice o prijazni in posrečeni Pujsi in Andreju Migcu lahko prebiramo že več kot 10 let. Letos je izšla prenovljena izdaja prve knjige, prav pred kratkim pa knjiga povsem novih zgodbic. Adi Smolar je zgodbice objavljal tudi v reviji Petka, katere odgovorni urednik je bil dr Miha Kos. Urednikov oče, Božo Kos, je za zgodbice o Pujsi prispeval tudi ilustracije. In te krasijo knjige tudi sedaj.

Navdiha in idej za zgodbice Adiju ne zmanjka. S svojo tenkočutnostjo zaznava svet okoli sebe in ga pretaplja v otroški pogled, v katerega spretno zakrije malo vzgojnega, malo hudomušnega in veliko povsem življenjskega občutka za odnose med prebivalci našega planeta.

Druga knjiga tako nosi naslov Pujsina reševalna akcija in druge zgodbe. Sprehod po zgodbah, če jih beremo lepo po vrsti, pričnemo s pujsinim rojstnim dnevom in marjetico. Beremo o tem, kako je, če v hišo pride dojenček, pa o praznikih, počitnicah in lastovkah, ki ob koncu poletja poletijo daleč na jug. Adi Smolar piše tudi o darilih, takih, ki si jih podarjamo ljudje, in tistih, ki nam jih podarja narava, na primer o snegu. Knjigo novih zgodb konča z reševalno akcijo, kajti pujsi je mar do ostalih živali in v snegu in mrazu je potrebno zanje poskrbeti! Andrej Migec , ki je čuteč fant, takoj stopi v akcijo in reševanje se lahko začne!

Knjige o Pujsi in Andreju Migcu izhajajo pri založbi Literarni val in so pomemben prispevek domače, kakovostne literature za otroke. Pri Literarnem valu načrtujejo izdajo še dveh zbirk Adijevih zgodbic, ki jih komaj čakamo!

SHUJŠEVALNA

Pujsa in Andrej Migec sta se med počitnicami imenitno zabavala. Med drugim sta si vzela čas tudi za obiskovanje sorodnikov in prijateljev. Pri njih sta bila lepo postrežena s hrano in pijačo. Ker imata sorodnikov in prijateljev veliko, si lahko samo predstavljamo, kakšne velikanske količine hrane in sladkih sadnih sokov sta spravila vase. Jedla sta in pila, telovadila pa nič. Kar posedala sta in klepetala, se sladkala in lenarila.
Pa se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Zredila sta se. Postala sta okrogla kot dve žogici. Skoraj nobeno oblačilo jima ni bilo več prav in tudi počutila sta se slabo. Predvsem Pujsa.
»Kaj pa je zdaj to,« je tarnala, ko sta se vrnila domov in ni mogla poskakovati po svojem dvorišču. »Komaj se premikam. Občutek imam, kot da bi tehtala celo tono, hkrati pa sem čisto brez moči. Andrej! Ali me slišiš? Slabotna sem! Hitro mi daj kaj dobrega pojesti, da bom dobila energijo za poskakovanje in tekanje.«
Andrej ji ni odgovoril. Bil je zatopljen v branje knjige.
»Kaj pa bereš? Morda kuharske nasvete, da nama boš kaj dobrega skuhal? Daj, zmigaj se, dragi moj Migec!«
Andrej je dvignil glavo iznad knjige in mirno odgovoril:
»Pujsa, prosim, da malo potrpiš! Berem zanimivo knjigo o shujševalnih kurah!«
Pujsa se je začudila. »A tako? Zgodbice o kokoškah prebiraš? Zanimajo te lačne, shujšane kurice? Lepo, lepo, a še lepše bi bilo,« ga je opozorila, »če bi te zanimali tudi lačni morski prašički! Pusti zdaj pravljice in raje naredi sendviče, ker bom sicer omedlela od lakote!«
Andrej Migec je vstal, stopil k hladilniku in se vrnil. Pred smrček ji je podržal majhen korenček.
»Dober tek, Pujsa!«
»Korenček? Majhen korenček!« je bila zgrožena. »Zmotil si se, Andrej, prinesel si mi hrano za majhnega sitega zajčka, jaz pa sem velika in sestradana in potrebujem hamburgerje in sladkarije in …« so se ji pocedile sline, »palačinke s čokolado potrebujem. To mi daj, Andrej Migec!«
Andrej Migec jo je počohljal po trebuščku in dejal:
»Poslušaj me, Pujsa, palačinke bodo, vendar šele takrat, ko bova spet malo shujšala in ne bova imela več teh velikih trebuhov. Biti predebel ni zdravo, veš!«
»A tako!« je bila razočarana Pujsa, vendar je vedela, da ima Andrej prav. Ugriznila je v svoj korenček in dejala:
»Ko bom spet lepa in vitka, bom jedla dobrotice, dokler pa sem lepa in debela, moram jesti sirotice!«