Ne joči, metulj!

Ne joči, metulj!

Po ulici grem,
lutka v izložbi se smeje.

Iztekajoči se dan
s poslednjim atomom upanja
še pogleduje v smer jutra.
Zvon zaječi v slovo.

Svet ni črnobel,
vzdolž praznih ulic
se kakor voda v rečne rokave
zajeda sivina.
Dopolnjeno je,
metulj je odložil krila.
Neizživeto v njem prehaja v rahel drget
in dviga žametni prah
z že obledelih metafor.

Ne joči, metulj!
Sivina vse požre.
Sivina ne čuti.
Ne joči za cvetom
ki je zato,
ker si ga tako po pomoti obšel,
vse svoje upe stavil na veter.
Raztreseni so povsod,
lepijo se na veke,
se kotale preko lic,
pronicajo v razpoke.

Ne joči, metulj.
Vsem se občasno zgodi,
da le napol priprtih oči,
z le napol odprtimi jadri
zamujamo jutro.

Po ulici grem.
Vzdolž praznih ulic
se kakor voda v rečne rokave
razlega krik deteta,
ki je odstavljeno s prsi.

V prazno odmeva korak.
Lutka v izložbi se smeje.

Olga Kolenc