METULJ

METULJ





Na mojo dlan prileti metulj,
da se spočije od svojega leta.
Prinesel je drobno sporočilo.
Pravi, da ne moreš govoriti,
Pa čeprav imaš veliko za povedati.
Pravi, da ne moreš peti,
pa čeprav rad poješ.


Preveč besed, ki so ostale neizrečene …
Sprašuješ se, zakaj usoda ne pusti,
da bi skupaj bila jaz in ti.
Vedno, ko se srečata najina pogleda,
v notranjosti začutiva ljubezen do najinih src.


Vedno bova do naju čutila hrepenenje srca,
dotik ustnic in topel objem.
Želiš, da ti povem,
kdaj bo najinih bolečin konec.
Odkar sva narazen,
najini telesi ne moreta
biti več celi.


Metulj odleti naprej,
ko bi le vedela kam,
morda mi prinese novo sporočilo.