Metulj

Iz trdnih tal v zračni val,
pretesno kožo sleče,
se s krili zdaj obleče.

Iz notranjosti v zunanjost,
prebiva pot dneva,
v tem času življenje sneva.

Jutro z roso se zbudi,
metulja skok ga ostari,
življenja krog, teče, se vrti,
kot morje niha,
proti ravnovesju diha.

Na obzorju počitka,
sonce skrije svetlobe izvir,
metulju novega spočetja vir.