Upanje

Šel sem, neučakan,
prav na hitro, svetlobo iskat;
saj sem verjel, da nekje še živi ...
Nepripravljen sem vstopil v tvoj svet ...

Si mi razkazala
ceste,
poti,
steze in brezpotja ...
vse tja, skoraj do samega raja;
si me popeljala do vrat cvetočega vrta;
ves je brstel in bil poln življenja ...

A bila sva vseskozi nekje vmes;
med tabo in mano;
bila sva nikjer in povsod;
bil sem srečen in zmeden,
bil sem sam in s teboj;
raztreščen med včeraj in jutri
nikjer in povsod zaenkrat živim ...

Moj in tvoj svet sta se nesrečno zmešala;
se je bistra voda skalila, umazala;
so listi z najinega drevesa odpadli,
sem čutil, kot da so me okradli;
je vetru pošla moč
in žalujeva
in zaenkrat je vse le še spomin ...

Sta se svetova odmaknila;
so le še besede ostale
nekje na sredi med njima;
je bila sprva neizprosna in popolna tišina
in trepetal sem v čakanju na znake,
da nekje je le še ostala tista svetloba,
radost, brstenje,
tisto zvedavo v drug drugega zrenje;
sedaj slutim, da pod pepelom še tli;
spominjam se svetlikanja na dnu tvojih oči
in le tega si moja duša želi,
da po času miru, ko vrata hiše za sabo zaprem,
spet najdem že prehojene
ceste,
poti,
steze in brezpotja ...
in stopim na tla cvetočega vrta...

tam si le še nekaj želim,
pa nočem da pozabiš karkoli z moje temne strani;
čakam in upam le, če mi tvoja duša lahko odpusti ...