Mladi spomini

Mladi spomini

Mmm...Glej no, glej. Ha. Ne poznam je. Ima plavo oblekico z bleščečimi zvezdicami. Nekaj takega še nisem videla. Zvezdice so iste barve, a se nekako svetijo. O, oooh. Le kdo je? Oči ima kot moja mami. Vedno sem občudovala oči moje mamice. Želela sem imeti take. Moje so drugačne, zelenorjave, kodrlajsaste. Imela bi njene, krasne. Modre. Ona jih ima. Na srečo, tedaj še nisem poznala zavisti. In lase ima podobne mojim, zanimivo, skodrane, zlate. Svetijo se kot mamina verižica. Ja, ali pa prstan, ki ga ima na prstu le takrat, ko kam gre. Meni je zelo všeč. Tudi sama bi imela takega. Hej, le kdo je. Približujeva se druga drugi. Ogledujeva se. Se primerjava. Premišljujeva, bi kaj rekli ali ne. Prihajava vse bliže, tako blizu sva si, da se ne morem premagati. Stegnem roko in se dotaknem njene obleke. Sem morda mislila, da bodo zvezdice odpadle. Ne vem, tega se ne spominjam več. Ko zaprem oči in si zbistrim ostala čutila, čutim mehkobo in obenem hlad. Mrzla mehkoba, varljiva, da varljiva lepota. Skrivnostna. Zmedem se in zinem.
»Kako ti je ime?«
»Seka. Pa tebi«
»Tara.«
Strmiva druga v drugo. Kaj še lahko rečeva. Neustavljivo se privlačiva. Vidim, da je malo večja od mene. Pri svojih dveh letih, no ja, malo več. A na to sem ponosna. Sama sebi se zdim že neskončno velika. No, pri teh letih imam še bolj malo besed in misli v glavi. Zato le strmim v Seko in čakam, kaj bo naredila.
Naposled se ojunači in me vpraša: »Koliko si stara?«
Hočem biti važna in rečem: »Pet let. Pa ti?«
»Osem.«
Čutim, da nekaj ni v redu, a kako naj vem, da je to slaba vest. Za to bo še dovolj časa , ko bom velika, kot moji bratje in sestre. Vidim, da je tudi njej nelagodno. Vedela je, da ne morem biti stara pet let, ker je toliko stara ona, ki je večja od mene. V čudu gledava druga drugo in iščeva izgovor, da se izmaževa iz čudne situacije. V tistem zaslišim mamico, ki me kliče, vabi na malico, ki je pa ne maram. Saj ne potrebujem vse te hrane. Nisem lačna. Morda kakšno jajčko ali pa malo mleka. Saj bom jedla breskve na vrtu. In slive. Res so še malo trde, pa kaj, to imam rada. Ne pa tiste zoprne marmelade ali še slabše med. Fuj, kar strese me, ko se spomnim. Mamica že obupuje nad menoj. Boji se, da bom zbolela. Jaz pa vem, da ne bom. Pojedla bom še kakšen korenček in hruško s sosedovega vrta pa bo dovolj. Toda dobila sem dober izgovor, da se častno umaknem. V brzini bleknem:
»Moram domov. Adijo.« In se ritensko umaknem v vežo.
Ona se obrne in odide proti sosednji hiši.

Ah, spomini na mojo prvo prijateljico. Seveda sva kasneje ugotovili, da sva se obe postarali za tri leta. Želeli sva biti večji, pametnejši.

Doživeli in ušpičili sva še marsikaj. Vendar je v najino prijateljstvo prineslo tudi nerazumevanje druga druge. Jaz nisem marala punčk. Nikoli se nisem igrala z njimi. No ja, imela sem eno, a nisem vedela, kaj naj počnem z njo. Raje sem imela šraufencigre, kladivo, žeblje. Rada sem imela žogo. Pa ristanc. Igrala sem »kozo klamf«. Pri tej igri smo naložili kamne enega na drugega in na vrhu konzervo. Kdor je prvi zadel konzervo je zmagal. Jaz sem bila v metanju in ciljanju zelo dobra. Rada sem se šla »zemljo krast« in sem pogosto ukradla vso zemljo nasprotnikom, tudi večjim od sebe. To mi je priborilo spoštovanje drugih otrok, predvsem fantov. Mami je začela ugotavljati, da se obnašam kot fant. Res sem imela veliko prijateljev, še sploh , ko sem bila malo večja. A Seka je bila moja prijateljica in zato sem se igrala z njo. No ja, bolj gledala kot igrala, saj nisem v punčkah in mešanju potičk in podobnih stvari videla nič zanimivega. A potem sem hotela, da se igra z mano, katero mojih iger. Vedno pogosteje tega ni želela in je poklicala sosedo Miko, ki je kot ona oboževala punčke. Jaz sem našla druge otroke in oni so se radi igrali z menoj, ker nisem nikoli goljufala in vedno sem pošteno priznala poraz. Kmalu sem razširila obzorje na celo ulico. Bila nas je lepa klapa, od dveh pa do sedmih let. Imeli smo tisoč idej za igro. Takrat se je tudi Seka nehala igrati s punčkami in je bila vedno pogosteje z nami.
Bilo je enkratno, ko smo se šli »ravbarje in žandarje« po celi soseski, se lovili, skrivali…V večernem mraku, ko so starejši odšli kuhat večerjo ali v gostilno, smo imeli zase vrtove v vsej soseski. To je bilo veselje. Rabutali smo vse. Od jagod do hrušk, breskev. Češnje, maline, ringlo, jabolka…Meni so se dogajale vedno najbolj nore stvari. Nekoč se v temi dala v usta polža namesto jagode. Fuj, seveda sem to vsem povedala in za tisti večer je bilo dovolj rabutanja jagod. En vrt z breskvami pa je bil tabu za vse nas. Pripadal je revni sosedi s tremi otroki, našimi prijatelji. Vedeli smo, da jih prodaja na trgu, da pride do kakšnega dinarja. Še vedno se spomnim, kako je njena hčerka Mojca, moja prijateljica lupila star, že ves zgrbančen droben krompir, ko smo mi že vsi jedli novega.
Sicer tudi mi nismo bili bogati. Meso smo jedli enkrat tedensko, drugače pa poleti in jeseni zelenjavo, pozimi in spomladi pa bolj krompir, zelje, repo, kolerabo. Oh ta koleraba, še zdaj je ne maram, tudi sladke repe ne. Ne vem zakaj, a sladkega nisem nikoli marala. Raje sem jedla posoljeno čebulo z oljem ali pa česen s soljo in oljem. Ali pa preprosto olje na kruhu z malo soli. Še zdaj na stara leta jem čebulo z oljem in soljo, pa česen poleg
3

hrenovk, namesto gorčice. Najraje sem imela žgance, zabeljene s praženo čebulo. Takrat se nam še sanjalo ni o ocvirkih. Tista kila, ki smo jo dobili z dežele je hitro skopnela, saj smo jih jedli na kruhu in z žganci, belimi, koruznimi. Ajde še nismo poznali. Prvič sem se srečala z njo kasneje, v obliki kruha. Na srečo smo imeli dovolj mleka in je mamica s smetane delala maslo. Rekli smo mu »puter«. In maslo na ajdovem kruhu je bilo nekaj božanskega.
No ja odtavala sem že predaleč.
Pri Seki sem prvič jedla hrenovke. Njen oče je bil oficir in so imeli marsikaj, o čemer se nam ni niti sanjalo. Tudi pomaranče, banane, žemljice in kifeljčke.
In tako je najino prijateljstvo trajalo vse do 1. ali 2. gimnazije, to je zdaj 5. in 6. razred, ko je Seka s starši odšla na drug konec Ljubljane. Nisem je videla nikoli več. A otroci si kmalu najdejo nova prijateljstva. Spomini pa ostajajo, tako živi, da moram pisati o njih, da bo lahko brala moja zlata vnučka o tem, kako je bilo včasih.
Človek pozablja, a moj prvi pravi spomin, ki ga imam vsa leta pred seboj je Sekina obleka in najin prvi pogovor.

Lučka

» Spomini
» SPOMINI