V formi in obliki se nemira skrijejo sledi,
omikan jezik se v posiljeno vrstico vsaja,
ranjeno srce se skrije v oklepajoči rimi,
s štetjem zlatega reza bolečina izgineva.
Nekako, kot sonet napisan kar v tri dni,
smislu nasprotujejo neumna vprašanja,
kdaj, kako, zakaj pesniški način je pravi,
iz katerega testa so nam prodana bistva.
Komur uspe nazadnje, v zapisane vrstice
ljubezni, bolečine, sreče, ujeti spomine,
življenja misel, ki kot utrinek se razblini,
sprejme usodo, hipno razpade v ozračje,
v pozabo, v vse tiste nehlinjene sonete,
katere pesnik, nalašč pozabil je prebrati.