Poveš o srebrnih pticah v svojih laseh,
naj te ne iščem v klasju, ker je čas minil,
da rišem idealistične slike v mojih očeh,
v kotu tvojega razuma se ves žar je skril.
Morda pa so se psovke v resnico skrile
in slediš mi, v mislih svojih me okleneš,
so v nemirna srca vroče želje potonile,
ne odlašaj več, da prej v času ne oveneš.
V distanco goste mreže je moj čas ujet,
prisotna so povsod, ta neprepustna sita,
z neprestanim hrepenenjem ves prežet,
želja bo za vedno v mojih mislih skrita.
Ko bom v jesen odet, betežen, sivolas,
lahko se bom le čudil pisanemu cvetju,
me božali bodo spomini na ves tisti čas,
ki mi bil je dan v brezskrbnemu poletju.
Jože Brenčič
Kazalo 
Latest images 
Registriraj se 
Založba Literarni val 
