TI SI MOJ LEP SPOMIN

Naslov sporočila: TI SI MOJ LEP SPOMIN Pon 26 Jul 2010 - 9:03

Kakor da bi pravkar
sanjala moraste sanje, je odšla iz lokala.
Nič ni čutila. Čeprav
je srce podivjano razbijalo, je globoko v njej vse umrlo.
Nevidni robot je
premikal njene noge in jo omotično, hipnotizirano, pripeljal do avtomobila.
Sprostila je ključ, ki ga je nezavedno močno stiskala v svoji dlani, mehansko odklenila
vrata, prižgala motor in se odpeljala, ne da bi se ozrla nazaj...

Dve leti kasneje...

Udobno zleknjena
počiva v mehkem naslanjaču na vrtu njunega novega doma in se prepušča
božanju toplih sončnih žarkov poznega poletja. Še malo, pa se bo vrnil s službenega
potovanja... Miza je pogrnjena. Iz vitke steklene vaze se ji ponosno nasmiha žametni cvet
žareče rdeče dalije, amulet njune cvetoče ljubezni... Iz kuhinje se širi slasten vonj
okusno pripravljene večerje... Ob tem se spomni zgodbe o kuharici, ki so jo vprašali,
katere začimbe uporablja, da je njena hrana vedno tako izvrstnega okusa. Kuharica jim je odgovorila in na koncu s
svečanim glasom dodala: »toda šele tedaj, ko v lonec vržem ščepec svoje duše,
jed dobi tisti pravi okus...« Obraz ji
komaj opazno preleti znani
sijaj. Da, sleherna jed, ki jo pripravi, je začinjena z nektarjem njene duše.

Zasanjano se zazre v
prelepe belo-vijolične cvetove magnolije, ki jih je vedno tako oboževala. Oči se ji nehote orosijo, ko se za hip
prepusti spominom. Spominom na tisti dan... Še danes
ji srce zalije toplina neizmerne hvaležnosti
Bogu, angelom..., vsem tistim nevidnim
varuhom, ki so jo tisti dan ohranili živo in jo varno pripeljali do njenega doma.
Kajti, še danes ne ve, katera roka je vodila volan njenega avta po vseh tistih
cestah, skozi semaforje in križišča... Spominja se le, da se je nenadoma znašla na odmaknjenem
parkirišču, v varnem zavetju dreves. Samo ne domov..., je odmevalo v njej. Ne
more domov, kjer bi se vanjo zazrle radovedne oči njenih skoraj odraslih otrok. Z
obema rokama se trdno oklepa volana, kakor da bi v njem iskala odrešitev. Iz njenih prsi se je utrgal krik. Krik, ob
katerem se je ustrašila same sebe.
Ni ji bilo mar, ali
bi jo morda kdo utegnil slišati. Kričala je... Pustila prosto pot solzam, ki so kot hudournik
stekle po njenem licu, razmazale njen popoln make-up in se izgubljale nekje v
dekolteju nove svilene bluze. »Zakaj? Zakaaaaj..... , je njen krik odzvanjal v
gluho noč. Zakaj mi je lagal? Zakaj mi ni povedal takoj na začetku?
Tedaj, ko moje srce
še ni začelo utripati hitreje vsakič, ko sem na ekrančku telefona zagledala
njegovo ime? Tedaj, ko se v meni še ni
razlivala toplina ob vsaki besedi njegovega žametnega
glasu. Ko se še niso prižigale iskrice v mojih očeh, kadar so ob kavici zrle v
njegov obraz. Zakaj, moj Bog, zakaj...?
Zakaj sem mu tako zelo verjela? Mu zaupala. Prav njemu. Prvemu v vseh tel letih po žalostni ločitvi...
Vse, vse se je zdelo
kot eno samo dragoceno darilo usode«. Do
danes..., ko jo je kruta resnica udarila naravnost v srce in mu je v šoku besno pljusknila kozarec vode v
zgrožen obraz...
Tisti trenutek je vedela le eno. Čas. Le to potrebuje... Morala bo sprejeti bolečino,
živeti z njo... Kajti čas, ta dobri stari zdravnik, bo prinesel odgovore...

In jih je... Nežen nasmešek preleti njen obraz. Danes ve,
da ga je morala srečati.
Da je zares bil darilo usode. Le na zelo drugačen način, kakor si je v svoji zaljubljenosti slikala tedaj. Že
zdavnaj mu je odpustila. Ker ve, da ni bil slab človek. Da se je tudi njemu življenje
vrtelo v začaranem krogu stiske, razočaranja in osamljenosti. Da je prišel do tiste
točke, ko se človek začne spraševati o smislu vseh dotedanjih prizadevanj.
Tu nekje... sta se
našli njuni tihi hrepenenji po ljubljenosti in sprejetosti. Ujela sta se. Imela sta enake
vrednote, o marsičem sta razmišljala podobno ali enako, njuni pogovori so bili
vedno bolj neskončni in nikoli dolgočasni. Toda, ne, ni bil eden tistih, ki te
povabijo na kavico ali pijačo in pri tem razmišljajo le to, kako bi te
najhitreje spravili v posteljo. Ne. Daleč
od tega. Vedno je bil spoštljiv do nje, tako kot doslej ni bil še noben moški.
Dal ji je vrednost, katere se niti sama ni zavedala. Ob njem je v sebi zopet z
vso močjo začutila tisto prvinsko željo po življenju. Njeno srce je dvignil iz teme in ga prebudil,
da se je znova moglo odpreti... in zaupati. Pogovarjala sta se odkrito, brez
maske na obrazu sta lahko drug pred drugim razgalila svojo dušo, brez strahu,
da bi bila zavržena. In brez sramu. Verjetno niti on ni pričakoval, da se bo
tako zelo navezal nanjo in da si življenja brez nje ne bo mogel več
predstavljati. Zdelo se je, da sta drug v drugem našla
izpolnitev svojih sanj, svojih hrepenenj... Prav zato ga je tako zelo vzljubila
in bila trdno prepričana, da je prav on tisti pravi...

Rane so se celile
počasi, bolečina je pojenjala, vprašanja pa so ostajala. Po približno letu dni
je bilo njeno srce osvobojeno. Tedaj je srečala Njega... Ljubezen svojega življenja.
Ko je njeno srce
zažarelo v novem sijaju, se je počasi začela zavedati, da je bilo tisto prej le preizkušnja,
ki jo je potrebovala. Še danes jo ob tem preplavi val hvaležnosti.
Da je tedaj našla v
sebi moč... in odšla. Da zavoljo čustev,
ki jih je gojila, ni bila pripravljena »prodati« svoje duše in zavreći vseh svoji načel... Nikoli ni bila tretji člen
v verigi odnosa, ki
pritiče le dvema... Nikoli ne bi mogla živeti z očutkom, da je pomagala
razdreti zakon, pa četudi je le-ta že davno bil mrtev. Vedno bi v sebi nosila temno senco krivde.
Preveč živ je bil spomin na nekdanjega moža, ki je več let zahajal k »prijateljici« in
na bolečino, ki jo je tedaj nosila v sebi...
In prav za to zvestobo sami sebi jo je življenje kasneje bogato nagradilo...

Iz tega bežnega
obujanja spominov jo predrami zvonec na vratih.
Lahkotno vstane,
mimogrede prižge svečko na mizi in žarečih oči pohiti v njegov objem.

»On« pa bo za vedno
ostal njen lep spomin...

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Pon 26 Jul 2010 - 9:52

Lepo Mojca TI SI MOJ LEP SPOMIN 511150

vedno nekaj za spomin....včasih zabolijo TI SI MOJ LEP SPOMIN 727550

srečnih koncev, čimveč
Imej se TI SI MOJ LEP SPOMIN 78377

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Pon 26 Jul 2010 - 10:52

Živa Mejak je napisal/a:: Lepo Mojca

vedno nekaj za spomin....včasih zabolijo

srečnih koncev, čimveč
Imej se

Hvala, Živa...
Zgodba je izmišljena.., a lahko bi bila od kogarkoli...
Življenje včasih riše čudne poti...
Prelepe dneve ti želim.... TI SI MOJ LEP SPOMIN 127640

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sre 28 Jul 2010 - 20:18

lepo lepo

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sre 28 Jul 2010 - 21:20

Alenka Nova je napisal/a:: lepo lepo

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sre 28 Jul 2010 - 21:32

Mojca tako topla in nežna oseba se razbira iz tvojih besed. Ponosna sem nate in na tvoj pogled na svet

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 10:49

Lepo Mojca

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 11:41

Res je lepo Smile

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 18:05

Nuška Golobič je napisal/a:: Mojca tako topla in nežna oseba se razbira iz tvojih besed. Ponosna sem nate in na tvoj pogled na svet

Hvala, draga moja Nuška TI SI MOJ LEP SPOMIN 127640

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 18:06

Aren Vidovski je napisal/a:: Lepo Mojca

Tudi tebi iskrena hvala TI SI MOJ LEP SPOMIN 127640

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 18:07

Matic Maticko Udrih je napisal/a:: Res je lepo

Sem vesela, da ti je všeč... TI SI MOJ LEP SPOMIN 127640

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 18:19

Mojca Žugman je napisal/a:: Kakor da bi pravkar
sanjala moraste sanje, je odšla iz lokala.
Nič ni čutila. Čeprav
je srce podivjano razbijalo, je globoko v njej vse umrlo.
Nevidni robot je
premikal njene noge in jo omotično, hipnotizirano, pripeljal do avtomobila.
Sprostila je ključ, ki ga je nezavedno močno stiskala v svoji dlani, mehansko odklenila
vrata, prižgala motor in se odpeljala, ne da bi se ozrla nazaj...

Dve leti kasneje...

Udobno zleknjena
počiva v mehkem naslanjaču na vrtu njunega novega doma in se prepušča
božanju toplih sončnih žarkov poznega poletja. Še malo, pa se bo vrnil s službenega
potovanja... Miza je pogrnjena. Iz vitke steklene vaze se ji ponosno nasmiha žametni cvet
žareče rdeče dalije, amulet njune cvetoče ljubezni... Iz kuhinje se širi slasten vonj
okusno pripravljene večerje... Ob tem se spomni zgodbe o kuharici, ki so jo vprašali,
katere začimbe uporablja, da je njena hrana vedno tako izvrstnega okusa. Kuharica jim je odgovorila in na koncu s
svečanim glasom dodala: »toda šele tedaj, ko v lonec vržem ščepec svoje duše,
jed dobi tisti pravi okus...« Obraz ji
komaj opazno preleti znani
sijaj. Da, sleherna jed, ki jo pripravi, je začinjena z nektarjem njene duše.

Zasanjano se zazre v
prelepe belo-vijolične cvetove magnolije, ki jih je vedno tako oboževala. Oči se ji nehote orosijo, ko se za hip
prepusti spominom. Spominom na tisti dan... Še danes
ji srce zalije toplina neizmerne hvaležnosti
Bogu, angelom..., vsem tistim nevidnim
varuhom, ki so jo tisti dan ohranili živo in jo varno pripeljali do njenega doma.
Kajti, še danes ne ve, katera roka je vodila volan njenega avta po vseh tistih
cestah, skozi semaforje in križišča... Spominja se le, da se je nenadoma znašla na odmaknjenem
parkirišču, v varnem zavetju dreves. Samo ne domov..., je odmevalo v njej. Ne
more domov, kjer bi se vanjo zazrle radovedne oči njenih skoraj odraslih otrok. Z
obema rokama se trdno oklepa volana, kakor da bi v njem iskala odrešitev. Iz njenih prsi se je utrgal krik. Krik, ob
katerem se je ustrašila same sebe.
Ni ji bilo mar, ali
bi jo morda kdo utegnil slišati. Kričala je... Pustila prosto pot solzam, ki so kot hudournik
stekle po njenem licu, razmazale njen popoln make-up in se izgubljale nekje v
dekolteju nove svilene bluze. »Zakaj? Zakaaaaj..... , je njen krik odzvanjal v
gluho noč. Zakaj mi je lagal? Zakaj mi ni povedal takoj na začetku?
Tedaj, ko moje srce
še ni začelo utripati hitreje vsakič, ko sem na ekrančku telefona zagledala
njegovo ime? Tedaj, ko se v meni še ni
razlivala toplina ob vsaki besedi njegovega žametnega
glasu. Ko se še niso prižigale iskrice v mojih očeh, kadar so ob kavici zrle v
njegov obraz. Zakaj, moj Bog, zakaj...?
Zakaj sem mu tako zelo verjela? Mu zaupala. Prav njemu. Prvemu v vseh tel letih po žalostni ločitvi...
Vse, vse se je zdelo
kot eno samo dragoceno darilo usode«. Do
danes..., ko jo je kruta resnica udarila naravnost v srce in mu je v šoku besno pljusknila kozarec vode v
zgrožen obraz...
Tisti trenutek je vedela le eno. Čas. Le to potrebuje... Morala bo sprejeti bolečino,
živeti z njo... Kajti čas, ta dobri stari zdravnik, bo prinesel odgovore...

In jih je... Nežen nasmešek preleti njen obraz. Danes ve,
da ga je morala srečati.
Da je zares bil darilo usode. Le na zelo drugačen način, kakor si je v svoji zaljubljenosti slikala tedaj. Že
zdavnaj mu je odpustila. Ker ve, da ni bil slab človek. Da se je tudi njemu življenje
vrtelo v začaranem krogu stiske, razočaranja in osamljenosti. Da je prišel do tiste
točke, ko se človek začne spraševati o smislu vseh dotedanjih prizadevanj.
Tu nekje... sta se
našli njuni tihi hrepenenji po ljubljenosti in sprejetosti. Ujela sta se. Imela sta enake
vrednote, o marsičem sta razmišljala podobno ali enako, njuni pogovori so bili
vedno bolj neskončni in nikoli dolgočasni. Toda, ne, ni bil eden tistih, ki te
povabijo na kavico ali pijačo in pri tem razmišljajo le to, kako bi te
najhitreje spravili v posteljo. Ne. Daleč
od tega. Vedno je bil spoštljiv do nje, tako kot doslej ni bil še noben moški.
Dal ji je vrednost, katere se niti sama ni zavedala. Ob njem je v sebi zopet z
vso močjo začutila tisto prvinsko željo po življenju. Njeno srce je dvignil iz teme in ga prebudil,
da se je znova moglo odpreti... in zaupati. Pogovarjala sta se odkrito, brez
maske na obrazu sta lahko drug pred drugim razgalila svojo dušo, brez strahu,
da bi bila zavržena. In brez sramu. Verjetno niti on ni pričakoval, da se bo
tako zelo navezal nanjo in da si življenja brez nje ne bo mogel več
predstavljati. Zdelo se je, da sta drug v drugem našla
izpolnitev svojih sanj, svojih hrepenenj... Prav zato ga je tako zelo vzljubila
in bila trdno prepričana, da je prav on tisti pravi...

Rane so se celile
počasi, bolečina je pojenjala, vprašanja pa so ostajala. Po približno letu dni
je bilo njeno srce osvobojeno. Tedaj je srečala Njega... Ljubezen svojega življenja.
Ko je njeno srce
zažarelo v novem sijaju, se je počasi začela zavedati, da je bilo tisto prej le preizkušnja,
ki jo je potrebovala. Še danes jo ob tem preplavi val hvaležnosti.
Da je tedaj našla v
sebi moč... in odšla. Da zavoljo čustev,
ki jih je gojila, ni bila pripravljena »prodati« svoje duše in zavreći vseh svoji načel... Nikoli ni bila tretji člen
v verigi odnosa, ki
pritiče le dvema... Nikoli ne bi mogla živeti z očutkom, da je pomagala
razdreti zakon, pa četudi je le-ta že davno bil mrtev. Vedno bi v sebi nosila temno senco krivde.
Preveč živ je bil spomin na nekdanjega moža, ki je več let zahajal k »prijateljici« in
na bolečino, ki jo je tedaj nosila v sebi...
In prav za to zvestobo sami sebi jo je življenje kasneje bogato nagradilo...

Iz tega bežnega
obujanja spominov jo predrami zvonec na vratih.
Lahkotno vstane,
mimogrede prižge svečko na mizi in žarečih oči pohiti v njegov objem.

»On« pa bo za vedno
ostal njen lep spomin...

Zelo lepo...lepo kot je pomladno jutro...kot življenje med cvetočimi livadami.

Naslov sporočila: Re: TI SI MOJ LEP SPOMIN Sob 31 Jul 2010 - 19:01

Franci_ PULKO je napisal/a:

Mojca Žugman je napisal/a:

Zelo lepo...lepo kot je pomladno jutro...kot življenje med cvetočimi livadami.

Tisočkrat hvala!!!
Ahh..., kako pohvala vedno toplo pade na srce..

» Spomin
» Spomin
» LEP SPOMIN