Soneti

Vprašanja



Kdo je narisal luni spogledljivost
in srcu zvezd nemirno valovanje?
Kdo je zazidal mir v dotik dlani
in vročo sapo v vlažne, drzne sanje?

Kje se rojeva hrup in kje tišina?
Kje so himne, kje so barikade?
Kje zori obup, kje bolečina?
Kje rádosti postajajo navade?

Zaradi česa se oči solzijo?
Kdaj ponos zmaguje nad dobroto?
Kam, v kateri čas željé bežijo?

Zakaj pogledi iščejo lepoto,
in kje resnica vara iluzijo?
Kdaj rabi pesem vid in kdaj slepoto?





Zimski sonet



Sto obljub na tvoji topli dlani
mehča dotike belega večera:
globoko v prsih, tam na levi strani,
se srce kot plašen cvet odpira.

Med lasmi zajočejo kristali,
ko moja roka zdrsne v tvoje sanje:
v morje zvezd, kjer čakajo živali,
da jih zdrami kri, ki teče vanje.

Zakaj odlašaš, kje so tvoje meje,
kje previdnost skriva bolečino?
Zakaj se tvoj nasmeh ob mojem greje?

Zimska noč diši kot zrelo vino,
in tiho pada sneg na gole veje,
da jih odene v žlahtno srebrnino.





Spleen



Okusila si sol v moji rani
in z vročo slino ločila besede
od mrzlih brazgotin vsakdanje bede:
zdaj mirno spiš na moji trdi dlani.

Sanjariš, da mi kakor zvesta psica
hvaležno ližeš krvaveče žulje;
da zame zbiraš pisane metulje
in kažeš pot kot zvezda repatica.

A v meni zate ni dovolj prostora:
povsod ležijo stare, mrtve ptice
in vsako noč me tlači ista mora,

da sem le klovn, ki lovi kresnice,
in da na koncu temnega predora
ni ne luči, ne zvezd in ne resnice.





Čakanje



Nič več ne sanjam o drugačnih časih,
le tu in tam napišem kakšno pesem,
pobrskam po pozabljenih oglasih …
In to je vse, kar še lahko prenesem.

In zdi se, da nekako lezem vase,
a brez strahu, napora in nemira:
kot harlekin, ki sam in čisto zase
rahlja svoj smeh in brez besed umira.

Tercini sta odveč, a naj zapišem,
da mi še vedno ni povsem vseeno,
kako prepevam, s kakšno barvo rišem …

In s kakšnim mirom čakam belo ženo,
da koso s svojim verzom ji obrišem
in z ničem se za vedno združim v eno.





Starca



Na prašen stol odvrgla si perilo
in slekla preznojene nogavice.
Zunaj se je ravnokar stemnilo,
in oglasíle so se nočne ptice.

Zaznal sem težo tvojega telesa,
in jedko sluz ob suhi odprtini.
Mlačen zrak debelega črevesa
se je mešal z vonjem po scalini.

Zunaj so dišale majske trave,
nekje je fant prijel dekle za róko.
V mraku so se mirno pasle krave …

A bledi, ostareli kreaturi
sta hiteli k smrti na poroko
ob tej spokojni, a srhljivi uri.





Zvestoba



Si mislila morda, da boš edina,
s katero bom delil belino rjuh?
Da bova vedno jedla isti kruh,
in se opila z isto vrsto vina?

Si prezrla vitice poguma,
ki plezajo vse tja do temnih zvezd,
da v zavetrju skrivnostnih gnezd
vžgejo moj pečat na rob razuma?

Nisi brala tistih mojih stihov,
ki jih krmari brezobzirna volja
onkraj morja tvojih mlačnih dihov?

Zazrt v smrt na svojo lastno pest
kričim pod gluho kupolo vesolja
do konca dni: edino sebi zvest.





Premor



Pomlad preveva tiha neizbežnost
in srcu dovolim razkošje krika,
oddih pred smrtjo, jalovo breztežnost,
počitek pred spopadom brez umika.

Ujeti v prizmah tvojega telesa
žarijo vonji vlaknaste svetlobe:
kot nekakšna mavrica slovesa
v tihih kotih tvoje vlažne sobe.

In vedno sam, čeprav trohnim v tebi,
odsotno zrem v sivkasto nebo:
v času strt, a hkrati živ v sebi.

Na meji, kjer se zemlja z nebom stika,
odsevam v polju tvojega očesa
kot pozabljena, minljiva slika.





Obdukcija



Odprta lobanja je s cunjo pokrita,
ležišče razžrto od jedke kisline.
Iztaknjeni zrkli v brezčasje strmita,
v odstranjenem srcu ni več bolečine.

Pred dnevi je zadnjič sanjaril o sreči
in s pitjem ubijal vsakdanjo sivino.
Zdaj čreva samevajo v plastični vreči,
v njih se razkraja nažicano vino.

Nad zlizane deske samotne klopi
(skoraj na robu mestnega parka)
se nežno prikrade pomladni večer.

Skozi očala utrujena starka
komaj razloči na lesu napis
brez poudarka: »Dani was here.«





Kakor sipa (sonet za Amy W.)



vse kar zapišem, vse gre nekam mimo:
ne zdrsne niti v čas, ne onkraj njega.
ne draži duš in do srca ne sega:
je le plevel, ki mlačen čaka zimo.

vse kar še sanjam, so le blazne slike:
mehurjasti pajaci na brežini,
izpljunki zvezd v mezeči, mrzli slini,
migljanje senc brez vonja, brez oblike.

živim (kot sipa v sajasti plitvini)
od šibkih rib in verzov brez vsebine:
meteorit, ki je zgorel v praznini.

in čakam dan, da zadnji krik črnine
iz svojih žlez izbrizgam po votlini,
kjer vlada molk iz sive pradavnine.






Starec



V meni prebiva siv in utrujen dihur:
s krempeljci tiplje za strdki v ožilju srca,
lušči besede z ohišij pokvarjenih ur
(s črno prstjo razmejen od možganskega dna).

V meni vreščijo kitare minulih navdihov,
molčijo v ušesih, ko polja zasnubi večer,
se zjutraj ujamejo v mrežo izpraznjenih stihov,
in tiho poniknejo v jalov vsakdanji nemir.

V meni besnita neumna, pohabljena brata:
je prvi brez rok in mi čisti umazan oltar,
drugi mi jezno odpira zaklenjena vrata.

Cel dan se mi valjajo čuti v meglenem spominu,
onkraj otroštva, prtičkov, steklenih omar …
Klokotam kakor ribnik in rep mi smrdi po urinu.






Stari mornar



Privid sledi prividu in tipaje
polzijo ribe zvezd tja za obzorje …
Jutro diha kot smrdljivo morje,
moj duh je dim in moje misli saje.

Sem kot parnik, ki trohni v plitvini
med algami zmečkanih besedil,
kjer zvok se je v sežgano prst strdil,
kjer pod palubo cvilijo spomini.

Po grlu žgejo zadnje kaplje ruma:
na trhlem drogu cunjasta zastava
je zadnja sled nekdanjega poguma.

Sem to še jaz? Ta trudna, siva glava,
to bitje brez strasti, ki kot brez uma
po izropanih kajutah tava …