Soneti svobode

Spodaj prilagam prvi dve pesmi iz še nedokončanega trojčka sonetov.

Soneti svobode - Človek

Pogled zazrt v te stene strašne ječe,
ki so ga drugi zagradili vanjo.
Ne dá, da bi ga vid’li káko joče,
ko vragi mu svobodo ljubo bran’jo.
Zdaj, brez moči – se mora drugim klanjat’,
kovane si peruti razprostira.
Da bi polètel že pojenja sanjat’.
Mu duša vztrajno se zapira – umira!
Zavesa zgrinja se nad njega upi.
Luč temna zdaj mu sveti, družbo dela,
ko vest mu piše črte v slednji sapi.
Je to slovo? Resnica črno-bela?
»Dokler lovim še zrak v ta suha pljuča
mi nè stre dúha vaša hladna ječa!«



Soneti svobode - Ljudstvo

Živel nekdaj v nas družni žar življenja,
vsi polni upov b’li, sedaj trohnimo.
V tej lažni dobi skupnega trpljenja
drug drugemu si bratje, sestre zdimo.
So vzeli nam imena, zemljo, slavo,
da bodo zdaj zbledeli vsi spomini.
V slovó pozdravljamo ti južno slóvo.
V tej ječi ‘zginjamo vsi tvoji sini.
Kdo vstal bo, ko bo slednji shiran padel?
Kdo nosil bo na plečih našo pesem,
če zmago bo slavil načrt njih podel
in končno ‘zbrišejo nas ‘z zadnjih pisem?
»Dokler še kdo poznal bo naše črke,
ne pogasite naše družbe žarke!«

--

Rok pozdravljen. Me veseli, da si se nam pridružil tudi z objavami. Še veliko navdiha, še veliko pesmi:)