Še ene močne rôke bi rabila,
da mimobežnost tu bi zadržale;
s praznino polnim nekdaj svete grale,
nobene misli ne ustavi sila.
Še eno trdo kožo potrebujem,
da bi prekrila sveže brazgotine,
laží prenesla, stkala iz miline
kopreno pred očmi bi v svetu tujem.
Želela bi srce še toplo, mlado,
saj staro, mrzlo, v prsih več ne bije,
debela plast ledu morí mu nado.
V močvaro tvoja zla naj nrav se skrije,
zbesnela voda zdrè laží pregrado,
v ozaro se svetlobe trak prebije!