Siva cesta

Ulica še spi in prvi jutranji žarki počasi pronicajo skozi okna. Tišina ponosno kraljuje, pločniki samevajo in čakajo prve jutranje korake, hrup je le en korak oddaljen od stvarnosti. V blokih in hišah se ljudje prebujajo in pripravljajo svoje misli, da vstopijo v dan. Na koncu ulice pekarna odpira svoja vrata prvim obiskovalcem. Tople žemlje čakajo, da zapolnijo želodce, ob tem topel pozdrav pekov, ki počasi končujejo svoje delo in se odpravljajo, da nasitijo svoje družine, ulico prepuščajo drugim. Marljivi delavci komunale zbirajo spominke noči, ob tem se čudijo ostankom ljudi z lačnimi očmi in nedokončanim obrokom. Otroci razposajeno hitijo v šolo, v svoji radoživosti ohranjajo smeh, veselje in prigode včerajšnjega dne. Ulica se polni z besedami, koraki, smehom in tudi utrujenimi koraki tistih, kateri so v svojem nočnem ritmu pozabili na spanec. Iz barov prihaja vonj po kavi, nepogrešljivi spremljevalki jutra, klepet zapolnjuje prostor z občutkom prebujenosti. V baru ob pekarni druščina prijateljev kuje načrte za prihajajoči petkov večer. Nace, Urban, Stojan, Mirela in Suza se poznajo že od svojega otroštva in ni ga kotička mesta, da ga ne bi raziskali. Sedaj so v svojih študentskih letih, polni idej, popotniškega duha in zanosa po akciji. Petkov v mestu so se že naveličali in misel po novih krajih jih navdaja z občutkom svobode. Pravkar se pogovarjajo, da bi vikend izkoristili za brezciljno pohajkovanje po Sloveniji, njim še dokaj neznani. Stojan vstane in z nasmeškom na obrazu pove, da sta starša odpotovala na dopust, avto v garaži pa ponosno čaka, da ga nekdo popelje po vročem asfaltu. Ideja se zbrani druščini zdi zanimiva in nič kaj se ne obotavljajo ter v enem trenutku dvignejo svoje zadnjice iz stola in se odpravijo domov po nekaj stvari. Dogovorijo se, da se dobijo pri Stojanu.

Preden odrinejo, na kup vržejo vsak svoj denar, Suza pa se javi, da bo blagajničarka. »To je pa kar zajeten kup denarja, večinoma bankovci po deset evrov, vendar bo zadostovalo za skromno študentsko popotovanje«, in z nasmeškom Suza pospravi denar v žep. Že v naslednjem trenutku glasba v avtu bučno spremlja njihov smeh, ko se vozijo po mestnih ulicah proti robu mesta in naprej proti morju. Vreme je kot naročeno za prijetno vožnjo ob odprtih oknih starega Golfa. Na poti srečujejo ljudi iz cele Evrope in jim veselo mahajo v pozdrav. Po nekaj minutah vožnje ugotovijo, da je rezervoar skoraj čisto prazen, se ustavijo na prvi bencinski črpalki, natočijo gorivo, kupijo nekaj osvežilnega, da si namočijo suha grla. Mirela še hitro skoči na stranišče. V čakanju na njo si ogledujejo star ukrajinski kamion in se čudijo, kako lahko tako dotrajan in star kamion prepotuje toliko kilometrov. Mirele še vedno ni nazaj, zato za brisalec zataknejo listek s sporočilom, da so na kavi.

Kavarna je polna turistov, ki brezskrbno uživajo v kavi, v mislih pa si že slikajo sinje morje, vonjave rožmarina in drugih mediteranskih rastlin. Tudi njim samim se zdi vzdušje napolnjeno z brezbrižnostjo, čeprav se počasi bližajo jesenski izpitni roki, a v njihovih glavah trenutno veje sproščenost in mladostniški smisel za humor. Urban je še posebej nadarjen za humor in igralstvo. Zelo rad oponaša ljudi, zelo hitro opazi posebno mimiko človeka in jo poudari, da izpade groteskno smešna. To njegovo početje opazi mlad italijanski par, in si tako prislužijo za rundo. Vsi so že skoraj pozabili na Mirelo, ko jih na to spomni čisto njej podobno dekle, ki sedi ob oknu kavarne. »Pojdimo pogledati, če Mirela ni skočila v školjko, saj vsi dobro vemo, da je nora na vodo«, in že se vsi dobrovoljno začnejo krohotati Urbanovi izjavi. Ko popijejo vsak svojo pijačo, se zahvalijo mlademu paru in odidejo proti avtu, kjer listek še vedno plapola v poletni sapici. Suza se odloči, da gre na stranišče pogledati, kje je Mirela. Ven pride z razočaranim obrazom in skrb ji na čelu naredi tri strnjene gube. Vsem je že jasno, da ni več zbijati šale na njen račun. Telefon ima tudi ugasnjen. Kamion, ki je bil prej parkiran ob njihovem Golfu, počasi zavija na avtocesto. Nace izjavi, da se mu je voznik zdel čuden tip. Hitro se usedejo v avto in se odločijo, da pojdejo na policijsko postajo, takoj ko zavijejo iz avtoceste. Že čez nekaj trenutkov so spet na avtocesti in počasi se približujejo kamionu. Med seboj se dogovorijo, da bodo poskušali zaustaviti kamion s pretvezo, da Urban želi priti v Ukrajino, da obišče svojo prijateljico Svetlano. Ob prehitevanju mahajo šoferju kamiona ter mu dajejo znake naj se ustavi, on pa jim maha nazaj, kot da ne bi razumel njihove pantomime. Zapeljejo pred njega in zmanjšujejo hitrost, da bi ga tako pripravili do tega, da se ustavi, on pa še bolj po gasu. Na koncu, da bi se rešili, zapeljejo na drug pas. Njihovo brezskrbno potepanje proti morju se je sprevrglo v skrb za Mirelo. Vsi samo upajo, da je z njo vse v redu, in da jo bodo našli živo in zdravo. Stojan poskuša prehiteti kamion po desnem pasu, da bi tako lahko mogoče videli, če je še kdo v kamionu. Pri prehitevanju opazijo, da se naenkrat izza stranske šipe prikaže v culo ovita glava, a jo šofer hitro potisne nazaj, da se je več ne vidi. Sprašujejo se, če to mogoče ni Mirela, in zakaj ima na glavo poveznjeno culo. Šofer jih nato opazi in jih želi izriniti iz ceste. Svoj nekaj tonski kamion počasi usmerja proti odstavnemu pasu in proti robu cestišča. Odločiti se morajo zmanjšati hitrost in najti drug način, kako ga zaustaviti. Naenkrat jih prehiti policijski avto, s hupanjem ga poskušajo zaustaviti, a jim to ne uspe. V svoji želji ne želijo izgubiti kamiona in še vedno vztrajno vozijo za njim. V tistem trenutku se spomnijo poklicati na številko za nujne primere, vendar je številka vedno zasedena. Verjetno imajo v tem letnem času policisti veliko dela v reševanju nujnih primerov.

Po nekaj urah vožnje se kamion nenadoma odloči zaviti iz avtoceste, tako da jim zadnji hip uspe storiti isto ob škripanju gum nenadnega zavoja proti izhodu. Še vedno vozijo skupaj, vožnja se jim zdi nenavadno dolga in trenutki se vlečejo kot ovinki na stari cesti proti morju. Na obzorju že zagledajo morje, vendar ga komaj opazijo, njihove misli so polne skrbi, skrbi za prijateljico, s katero so skupaj prvič okusili zemljo, prižgali prvi cigaret, narisali prvi grafit. Kamion naenkrat zavije pred napol odprto ograjo, ki se začne odpirati, tako da kamion lahko zapelje na dvorišče, njim pa varnostnik prepreči vhod. Po nekaj minutnem pregovarjanju z njim uvidijo, da jim ne bo uspelo vstopiti, tako da se odločijo, da počakajo na noč in ukrepajo sami ter se pretihotapijo v dvorišče, da preverijo tega sumljivega Ukrajinca. Mireline mame niso nič klicali, da ji ne bi vzbujali skrbi, že tako je vedno v skrbeh zanjo, ker je tako vihrave in avanturistične narave, po očetovi smrti pa je ta skrb še močnejša, verjetno tudi zaradi bojazni, da bi ostala sama.

Odpeljejo se do bližnje vasi, kjer posedajo v gostilni in obujajo spomine na skupno otroštvo, na igre, na prve šolske plese, na prve ljubezni. V svojem bivanju so in še vedno živijo kot bratje in sestre in Mirele nikakor ne želijo izgubiti, zato so se odločili, da jo sami najdejo in rešijo. Čas mineva počasi in življenje v vasi se odvija temu primerno. Ozke ulice so prazne, le vaški psi počasi premikajo svoje tace na poti do osrednje lipe, ki vsem nudi senco. Gostilničar jim zaupa, da je skladišče v lasti nekega italijanskega podjetnika, ki le redkokdaj zaide v vas. »Okoli njega se zbirajo sama lepa dekleta, mlada, verjetno zato ker ima veliko denarja in dober avto. Ne vem pa s čim se ukvarja«, jim pripoveduje z velikimi očmi, kot bi to naj bila nekakšna skrivnost. V vsem brezdelju, posedanju in poležavanju se odločijo narediti načrt, kako vdreti v skladišče. Odločijo se, da Urban stopi do vratarja s pretvezo, da ima napad astme in da mora nujno priti do vlažne krpe. Nace je že prej videl, da varnostnikov kontejner nima vode in tako ga bo spustil v skladišče do nje. Zatem bodo iz zadnje strani skladišča vstopili skozi luknjo, katero mislijo narediti z močnimi kleščami, ki jih ima Stojan vedno v avtu. Skladišče ima tenke stene, tako da za luknjo ne bo problem, le Urban jim mora povedati, kje je najbolj primerno mesto za vdor. Ob razglabljanju o akciji že tudi razmišljajo, kako jih bodo razorožili, saj so verjetno oboroženi, še posebej, če se ukvarjajo z umazanimi posli, na kar so tudi že posumili preko dejstva, da želi biti podjetnik dokaj neopazen v vasi, kljub športnemu avtu in lepimi dekleti. Torej mu to le ne uspeva tako dobro kot misli sam. Odločijo se, da izvedejo akcijo, potem ko Urban vstopi v skladišče, ter pridobi vse potrebne informacije. Pri tem početju mora biti sila previden in iznajdljiv. Suza predlaga, da nekako pokličejo vratarja v času, ko bo Urban v skladišču. Tako bo imel nekaj časa raziskati skladišče in ukrajinski kamion, ki je v njem. Za to bo zadolžena Suza, katera bo priklicala vratarja in ga čim dalj časa zamotila.

Načrt je dogovorjen in vsi samo še čakajo na noč, da bodo lahko dokaj neopazno vstopili in naredili čim manj hrupa, po možnosti čisto nič. Avto čaka skrit v bližnjem borovem gozdu. Urban jim da znak, da se akcija prične. Po dogovorjenem poteku dogodkov si situacije sledijo brezhibno tekoče, kot bi bili že izkušena, uigrana ekipa protiteroristične enote. Urban zagleda Mirelo s prelepljenimi usti, skrito pod kamionim s še nekaj ostalimi mladimi dekleti. Ko neopažen iz skladišča pride ven, ves vzhičen začne pripovedovati, kaj vse se notri dogaja. »Mislim, da gre za trgovino z blagom. Verjetno je to nekakšen zbirni center za dekleta, katera kasneje odpeljejo v večja evropska mesta za denar ugajati moškim. Notri je poleg Mirele še pet deklet. Če rešimo Mirelo, moramo tudi vse ostale, vendar potrebujemo večji avto, mogoče kombi«, jim z željo po pomoči pripoveduje Urban, še ves tresoč od adrenalina. Nace se odloči, da pojde v vas vprašati gostilničarja, če jim posodi kombi, katerega so videli parkiranega pred gostilno. Gostilničar Valter ugodi njegovi želji z nasmehom: »Niti nočem vedeti, zakaj ga potrebujete, le pazite nase."

Urban jim je že prej določil lokacijo vdora v skladišče, saj je tisti kot najbolj neopazen. Tam je namreč postavljena neka manjša lopa z orodjem, in tam sigurno ne bodo vidni. V njej je verjetno tudi kakšno orodje, ki jim lahko služi kot orožje. V sebi so dokaj miroljubni, vendar željni rešiti prijateljico izpod rok mafijske združbe, torej morajo delovati nevarni, če že sami v sebi niso. Možje v skladišču se pogovarjajo v zlomljeni italijanščini, igrajo karte in pijejo žganje. Druščina je že v notranji lopi in odločijo se še malo počakati, da jim njihovo žganje bolje stopi v glavo, da jim bodo lažje skočili za vrat. Po dvournem čakanju v lopi se odločijo skočiti iz lope in to storijo suvereno z lopatami in krampi v roki, kot v pravem kmečkem uporu, zvežejo tihotapce in rešijo dekleta, vklenjena poleg kamiona. Nekatera planejo v jok, Poljakinja po imenu Beata začne brcati enega izmed njih tako močno in intenzivno, da jo pri tem mora zaustaviti Stojan, čeprav nerad. Iz njenih ust je razbrati, da govori o njem kot krutem, umazanem posiljevalcu, ki je verjetno odpeljal tudi njeno sestrično v umazan svet, iz katerega se nikoli več ne vrne. »Mirela, so vam kaj storili?«, jo Suza potegne k sebi in jo s solzami v očeh začne objemati. »Mene še niso«, to noč bi bila na vrsti, ji s tresočim glasom in očmi polnimi strahu odgovori Mirela in doda: »Hočem stran od tod, v prostoru voham nasilje in ustavila bi svet, v katerem živimo, ko v glavi slišim dekleta vpiti in jokati. Svet ne bi smel biti ustvarjen tako, svet ne bi smel biti ustvarjen tako. Nočem spominov bolečine, krikov žalosti, da jih slišim vsakič, ko se odpravim spati. V sebi bom nosila spomin nasilja, tudi ko se bom skrila izza obličja trpečih punc. Pričakovala sem mladost brez madeža trpinčenja, veter je prinesel pesem pozabe, ki ne bo šla nikoli v pozabo."