Spomin

Bel dim vali se po dolini,
krošnjam nebo zapolni prostranost,
soncu skrivnih kotičkov objema,
vrtenju odtujenih misli,

sanjam resničnost stvarstva uhaja,
navdaja jih s spominom,
preteklost zaveje v sedanjost,

vetrič raste, odrašča,
spominu vetra napolni čaše,
plamenu dodaja iskre,

iskre časa, tako minljivega,
a vendar s spominom se vrniti,
vrniti nazaj v svoje ognjišče,

tja, kjer se hrani,
zdi se kot bilo bi lani,
nedaleč stran, v zavetju, na toplem,

sita z vetrom odide, odide v sanje,
nekoč spet padem vanje,
ponošenih čevljev korak prepoznam,
dojamem, da sem sam

Sašo, presegel si samega sebe! Prelepa je!

Vasja hvala, sam so bile tudi take minute, sive v glavi

tole.. s ponošenimi čevlji.. to zaboli. a vsaj stopala ne bodo žuljava, ne glede na spomin.
lepa!

Tea, nisem ti hotel zadati bolečine. Oprosti.

Hvala Tea, Vasja