Breztežnost ti hromi korak, ko se sprehajaš po obrveh speče spalnice.
Stene tlijo v tebi.
Tvoja koža se lušči s tramovja besed.
Skozi nespečnost paraš votle misli, da se ti drobovje praznine razlije po beli dlani molka.
Preden umiješ vse sence s pročelja noči, pometeš pepel pod preprogo plamena.