Popotnik samote

To spečo, majhno misel stiskam k sebi,
kot krhko bitje, komajda rojeno.
Še zadnjič, preden podarim jo tebi,

z dlanjo tišine božam lice njeno.
Zavedam se, da v meni rastla ne bi;
kako bi le, če čustvo je jekleno!

Popotnik sem. Prehitro me ne sodi,
ker si v bisago tlačim ceste svoje;
ujeta pot najlepše pesmi poje!
Brezbrižno zrem lahko v oči usodi...

Ne vem, kje sem in kod ta pot me vodi,
v brezstišju senc so zdaj besede moje.
Samoto vabim spet na čaj za dvoje,
a strup nikoli ne konča v posodi.