Popotnik samote

To spečo, majhno misel stiskam k sebi,
kot krhko bitje, komajda rojeno.
Še zadnjič, preden podarim jo tebi,

z dlanjo tišine božam lice njeno.
Zavedam se, da v meni rastla ne bi;
kako bi le, če čustvo je jekleno!

Popotnik sem. Prehitro me ne sodi,
ker si v bisago tlačim ceste svoje;
ujeta pot najlepše pesmi póje,
čeprav predana grenki je usodi.

Ne vem, kje sem in kod ta pot me vodi,
v brezstišju verzi so, kot srce tvoje.
Samoto vabim k čajanki za dvoje,
a strup nikoli ne konča v posodi.

Samo en sonet sem do zdaj spisala, pa vem koliko časa mi je vzel. Damjan pohvale, za to kar se je rodilo izpod tvojih misli in kar nekako tako tiho že upam, da greš v to smer ... morda bo naslednja knjiga - knjiga Šepetanje sonetov?

Lep pozdrav